Social Media

Sveti Peter nad Dvorom


Ob besedi Dolenjska nas večina ne pomisli ravno na hribe in tudi naju, born & raised Dolenjca, je šele ta nesrečna korona prisilila v odkrivanje manj znanih, a zato nič manj lepih pohodov v bližnji okolici Novega mesta. Tako sva poleg standardnega Trdinovega vrha in skoraj vsakodnevne Trške gore, tokrat skočila na sam prag nebes, na Svetega Petra.


Gre za 888 metrov visoki vrh (najvišji v Suhi Krajini) v pogorju Kočevskega Roga in če pričneš s pohodom le malo nad dolino Krke, v Podgozdu nad Dvorom, se kljub skromni višini nabere skoraj 700 višinskih metrov razlike!

Izhodišča ni težko najti, saj je dobro označeno in se začne na koncu vasi Podgozd. Čez manjši travnik resnično takoj prideš v gozd, kjer se začne nepopustljivo strma pot, ki je urejena tudi kot križev pot, vse do vrha. Postaj križevega pota je 14 in so priročna podlaga za računanje, koliko je še do vrha, sicer pa je pot vseskozi dobro označena in prav do konca poteka skozi gozd.

Najbolj nama je bil všeč prebujajoč se pomladni gozd, ki po tleh in v krošnjah počasi spet dobiva zeleno barvo s prvimi listki in gozdnimi cvetlicami. Krasne kontraste je delalo tudi sonce, ki naju je poleg strmine pošteno ogrelo, da sva na vrh prišla že čisto premočena.

Vrh so suhokranjski planinci skozi leta zelo lepo uredili in poleg masivnih miz s klopcami in pokrite ute najdemo tudi pravo planinsko kočo, ki so jo postavili le nekaj let nazaj. Midva sva se, kot verjetno večina, najprej zagnala na 12 metrov visoki razgledni stolp, ki te dvigne na preračunano točno 900 metrov in ponudi lep razgled na vse konce. Dvor z okoliškimi vasmi je prav miniaturen daleč v dolini, proti vzhodu se lepo vidi dolina Krke vse do Novega mesta, proti severozahodu pa se na jasen dan zlahka uzre tudi Alpe, ki jih v teh dneh še kako pogrešava.

V preteklosti sva na vzponih komaj čakala, da prečkava gozdno mejo in se naužijeva gorskih razgledov. Zadnje čase pa vse bolj odkrivava lepoto gozdov, vse odtenke zelene in rjave, različne teksture lubja in mahu, ki ga prekriva, petje ptic in šelestenje listja. Prav nič se nama ni hudo izgubljati v neskončnih kočevskih gozdovih in potihem že planirava vzpone na naslednje vrhove kočevskega hribovja, ki naju silno vabi s svojo samoto in divjino.

Pa ne pozabite se ustavit na mostovih čez Krko na Dvoru, če ste že tam! Danes sva poleg brzic in zeleno-modrih kontrastov vode in okolice, ujela tudi Sive čaplje ter krasnega laboda.

Objava komentarja

Instagram

Theme by BD