Social Media

ZDA: Monument Valley

Še istega dne, ko sva zapustila Canyonlands, sva se popoldne odpeljala proti 440 kilometrov oddaljenemu turističnemu mestu Page, pot pa sva si popestrila z ogledom znamenite doline Monument Valley.


Forrest Gump point, Monument Valley

Seveda je bil prvi postanek ravno ob vhodu v dolino, kjer je obvezno slikanje na sredi ceste z značilnim ozadjem, kot ga vsi poznamo iz filma Forrest Gump. Za ta podvig je najbolje imeti tri ljudi - modela, ki pozira sredi ceste, fotografa, ki ravno tako stoji sredi ceste in slika ter izvidnika, ki opozarja na prihajajoče avtomobile, ki ni nujno da se peljejo počasi po odprti puščavski cesti, kjer ni žive duše nikjer. V resnici bi zelo prav prišlo še nekaj dodatnih pomočnikov, ki bi odganjali vse ostale fotografije željne iz kadra. No, midva sva se zanašala, da bodo ljudje že začeli kričati, če se bo treba umakniti in skušala izostriti sluh na dogajanje na cesti, namesto na lokalnega indijanca, ki je v želji, da bi nama prodal svoje obeske, sveto prisegal, da zelo dobro pozna Slovenijo in da smo Slovenci njegove najljubše stranke.


Vstop v Monument Valley park

Prvo, kar morate vedeti o območju Monument Valley je, da ne spada med ameriške nacionalne parke in zato kartica America the Beautiful ne velja za vstop. Na nek način Monument Valley niti ne spada pod okrilje vlade ZDA, saj je zanjo odgovorna izključno vlada avtonomne regije Navajo Nation. To pomeni, da se nahajate na indijanskem teritoriju in da tukaj veljajo drugačna pravila. Zdaj bova morda malo kritična, a najina osebna izkušnja tukaj je bila izrazito drugačna od obiska ostalih parkov in to ne v pozitivnem smislu. Drugače kot sicer v ostalih ameriških parkih, se tukaj ne moreš svobodno premikati, tudi ko enkrat plačaš vstopnino (20 dolarjev na avtomobil), infrasktruktura pa je skoraj neobstoječa. Vsak ogled ali pohod, razen enega, je plačljiv in le redko kateri je vsaj približno ugoden. V centru za obiskovalce so domačini, ki so občutno manj prijazni od rangerjev, ki delajo v ameriških nacionalnih parkih in, ki komaj čakajo, da ti bodo dali kakšen dober nasvet. Našla nisva nobene brezplačne zloženke, vsako najmanjšo stvar je bilo potrebno kupiti. So pa v centru za obiskovalce imeli izjemno izbiro lokalnih ročnih izdelkov, a so se njihove cene gibale v stotinah dolarjev, tako da si nisva upala predolgo gledati.


Privoščila sva si Pepsi in s terase opazovala znamenite kamnite osamelce, ki so po zaslugi westernov in oglasov za Marlboro postali sinonim za divji zahod. Nato pa sva se podala na še eno divjo pustolovščino, ki nama je na koncu zagotovo vzela nekaj let življenja.

Monument valley Scenic drive

Kot sva že omenila, obstaja ena stvar, ki jo lahko narediš brezplačno, a je še ta urejena tako, da marsikdo raje plača za voden ogled z velikimi džipi in tovornjački, ker je tako nevarno. Obstaja namreč cesta, ki se strmo spusti in nato vodi nekaj kilometrov daleč med kamnite stolpe ter ponuja res čudovite razglede. Toda cesta je neasfaltirana in zelo slabo vzdrževana. Vsako deževje pusti za sabo razdejanje in le stežka bi jo označila za prevozno. Če se že podate nanjo, pa morate biti pozorni na vreme. Če vas slučajno ujame dež, ko ste tam spodaj, vam ta lahko že v nekaj minutah prepreči povratek, ker se cesta spremeni v blaten hudournik, tako da vam ne preostane drugega, kot da se spravite na varno in počakate na boljše pogoje naslednji dan.


Seveda sva morala poizkusiti in ubogega Beetla sva z mukami res spravila prek vseh lukenj v dolino in se nekaj časa udobno peljala, se ustavljala in slikala vse naokrog. Po desetih minutah sva prišla do krasnega razglednika, kjer vsi skušajo dobiti tisto popolno fotografijo. A seveda so domačini poskrbeli, da vam to ne bo uspelo, če ne boste odprli denarnice. Z razglednika namreč vodi nekakšen kamniti jezik, na koncu katerega je bil vsaj v času najinega prihoda vedno postavljen indijanec, ki te je za plačilo posadil na svojega konja, da si se lahko na njem slikal. Tako nisi mogel narediti slike brez indijanca in naključnega azijca na konju, razen če si seveda sam šel na konja.

Ko sva ravno dobro razmišljala, kako bi prelisičila domačine, pa sva začutila prve kaplje. Oblačno je bilo res že nekaj časa, a se ni zdelo preveč nevarno, zdaj pa je zapihalo in padle so prve kaplje in začela naju je grabiti panika. Takoj sva skočila v avto in se podala nazaj proti izhodišču, čeprav sva videla komaj začetni del scenic drive-a. Pred nama je bilo že nekaj deset enako prestrašenih povprečnih šoferjev v povprečnih mestnih avtomobilih in pred zadnjim klancem do centra za obiskovalce se je nabrala že prava kolona. Problem je bil v tem, da je bila pot tako polna lukenj in grabnov ter že nasploh prašna in spolzka, da je marsikdo obtičal, se moral spustiti nazaj in poizkusiti še enkrat. Če bi šli eden za drugim, bi tvegali, da bi zaradi verižnega trčenja vsi skupaj obtičali v dolini. Tako sva nemočno opazovala, kako so nekateri spretno uspevali v prvem poizkusu, spet drugi pa se po večkrat zataknili v globokem pesku ali luknjah in s silovitim speljevanjem še poslabšali teren. Dež pa je veselo naletaval. Ko sva končno prišla na vrsto, sva imela utrip 180, Miha pa je po skrbnem preučevanju najboljše možne poti, kot smučar šel napol miže in s polno hitrostjo v klanec ter čudežno preskočil vse ovire brez težav. Vsega je bilo konec v nekaj sekundah in srečna kot že dolgo ne, sva se usedla na zid in kovala najino gotovo uspešno rally kariero, ko se enkrat vrneva domov.


Dež se v resnici sploh ni razvil v kaj več kot rahlo ploho in nedolgo zatem je posijalo sonce, a za nič na svetu se ne bi spet vrnila na scenic drive v dolino. Raje sva uživala v sončnem zahodu z varnega zavetja, nato pa se podala na zaslužen počitek v Page. Naslednji dan so naju že čakale nove epske dogodivščine.


Monument Valley je nekaj posebnega in vredna obiska, a za to, da jo resnično doživite, boste morali pripraviti vsaj 100 ali več dolarjev, na koncu pa boste najverjetneje vseeno videli manj, kot v večini ostalih parkov. Glavni prizori so naravnost filmski, a nehote (in resnično brez predsodkov, ki bi jih kdajkoli gojila do Indijancev) nama je zaradi domačinov pustila grenek priokus. Zelo podobno, kot v Maroku, kjer je narava preprosto fantastična, ob ljudeh pa se ne moreš znebiti občutka, da te želijo le izkoristiti. Že dejstvo, da z vstopninami in plačljivimi ogledi ter vodenji domačini pridobijo mnogo več sredstev, kot povprečni ameriški park, a jim ne uspe urediti infrastrukture primeljivega standarda, pove marsikaj.

Objava komentarja

Instagram

Theme by BD