Social Media Icons

slide code

Photo

O NAJU
Sva Alja in Miha, pustolovska raziskovalca, poletna hribolazca, ljubitelja lepih reči, zbiratelja lončnic, krožnikov iz potovanj in starih fotoaparatov. En malček zmedena in ravno prav štorasta, skoraj nikoli pri miru, za vedno otroka in taprava uživača.

Ljubeznice pa so skrinjica najinih doživetij in idej. Neizmerno se veseliva vsakega vikenda, ko se lahko odpraviva v gore ali pa odkrivat Slovenijo. Zelo zelo rada planirava tudi daljše pobege in odpotujeva kam na lepše. Ko pa sva doma, premikava pohištvo in krasiva stanovanje, še raje pa kaj dobrega skuhava in uživava v okušanju novih receptov.

Hvala, ker naju spremljaš!

social media icons 2

Search

category 1

HRIBI

category 2

ZELENJE

category 3

POTOVANJA

Ne zamudi nove objave!

Zimski vzpon (skoraj) na Mangartsko sedlo

Težko je z besedami opisati, kako zelo nama je pri srcu Mangartsko sedlo. Včasih se nanj zapeljeva le zato, da ga užijeva, niti ne, da bi se kam vzpela. No, ampak še nikoli se pa nanj nisva vzpela peš iz doline in nikoli pozimi. Malce sva bila skeptična, ker nisva našla veliko objav o zimskih vzponih na sedlo in nisva vedela, če je sploh varno in kako izgleda, a sva vseeno morala poizkusiti in niti malo nama ni bilo žal.


Na poti do izhodišča sva se ustavila še na Belopeških jezerih, kjer je v tem letnem času resnično čarobno. Ker pa naju je res zelo zeblo, se tam nisva zadrževala predolgo in sva kmalu krenila dalje. Parkirala sva na začetku ceste proti Mangartu, pod Predelom, ker se dosti višje z avtomobilom niti ni dalo. Kmalu sva morala natakniti tudi dereze, ker je bila cesta zasnežena in poledenela. In sva šla na deset kilometrsko pot, lepo počasi. Pa nama sploh ni bilo dolgčas! Stene ob cesti so bile prekrite z ledenimi svečami in manjšimi slapovi, malo višje je sva se sprehajala skozi zasneženi gozd po zasneženi cesti, s pogledom na Mangart in sosednje vrhove. Še malo višje pa Mangarta sploh nisva več videla! So se pa odpirali sijajni razgledi nazaj proti dolini in Kaninskemu pogorju nad njo ter vsem ostalim vrhovom, katerih imen še ne znava na pamet.


Pot so popestrili tudi vsi tuneli, ki so bili prepolni ledenih sveč. Vsake toliko je kakšna tudi padla in raje nisva razmišljala, kako bi ob dovolj visokih temperaturah lahko sveče v tunelih padale kot noži z neba in poskrbele za malo manj prijetno izkušnjo, čeprav vsekakor razburljivo.


Ko je zmanjkalo dreves, se je povečala tudi količina snega in po nekaj zadnjih serpentinah se je pred nama prikazal Mangart v vsej svoji zimski lepoti s celotnim, popolnoma belim sedlom, kjer je veter razpihoval sneg sem in tja in ustvarjal zaplate, kot se to dogaja s peskom v puščavah. Gotovo vsakih nekaj dni pokrajina izgleda malo drugače.


Ni trajalo dolgo, ko sva opazila, da se ceste pravzaprav ne vidi več in se sprehajava že kar visoko nad njo. Sneg jo je povsem zlil s pobočjem in midva sva si utirala pot po neskončnem snežnem pobočju nekje med gorskimi vrhovi in dolino. Stvar nama ni bila več tako zelo všeč, nisva se počutila najbolj varno in ko so nama glavo preplavile misli o možnostih, da se nad nama utrga plaz, sva se odločila, da pri zadnjem tunelu zaključiva s potjo. Dotlej topel in sončen dan je tam zgoraj postal veliko bolj mrzel in vetroven, zato sva z veseljem splezala v zadnji tunel in še malo uživala v zavetju ter pogledih na pokrajino pod Mangartom. Izgledalo je čudovito, a tako zelo nedosegljivo. Le še kilometer naju je ločil od vrha, a v gorskem svetu ima narava prednost pred željami, vsaj če ga hočeš še kdaj doživeti.

Pot nazaj je minevala hitro in ob čudovitih barvah sončnega zahoda. Mangart je med vsemi gorami najdlje in najbolj žarel. Zdelo se je skorajda neresnično in velik privilegij je bilo stati ob njegovem vznožju, čeprav že daleč spodaj.


K avtu sva se vrnila ravno, ko je postalo temno. Prijetno utrujena in nadvse zadovoljna, da sva se odpravila tako daleč in preživela še en prečudovit dan na snegu, daleč od mestnega vrveža. En dan bova počivala, nato pa spet in znova in znova ....


Komentarji

Objavite komentar

Najbolj brano

Iz Zadnjice prek Doliča na Kanjavec in čez Hribarice na Prehodavce
V soboto popoldne sva sparkirala v Zadnjici in se povzpela na Dolič. Pot naj bi trajala štiri ure …
11 sobnih rastlin, ki jih lahko enostavno razmnožuješ v vodi
Za vse tiste, ki še niste začeli z razmnoževanjem sobnih rastlin in pa tiste, ki bi radi začeli, p…
Na Brano iz Logarske doline
Poletne zaobljube, da jo (vsaj) enkrat na teden mahneva v hribe se še vedno pridno drživa! Za vike…
Naredi sam • Opora za rastline iz mahu
Moss pole ali opora za rastline, narejena iz mahu , je super rešitev za večino rastlin z zračnimi ko…
UA-73458213-3