Social Media

Najinih 25 pohodov v letu 2019

Zares se sploh nisva zavedala, kako zelo pridno sva letos nabirala kilometre in višince. Med drugim sva preživela dva dolga dopusta v ZDA in na Kanarskih otokih, kjer sva se skorajda vsak dan odpravila na en pravo pohajkovanje, navdahnjena z gibanjem pa sva jeseni zlahka opravila tudi s 30-dnevnim izzivom, ko sva prav vsak dan prehodila najmanj 10 000 korakov. Kje vse sva poleg tega še bila v preteklem letu pa v naslednjih vrsticah.


Novoletni pohod v Tamar

Že prvi dan novega leta sva se odpravila na novoletni družinski pohod v Tamar, kjer smo tokrat aktivno preživeli očkatov rojstni dan in se napokali z najslastnejšim golažem in žganci pod zasneženimi vršaci.


Zimski pohod na Brda

Na prvo pravo zimsko turo sva se kmalu zatem podala na Brda. Manj znani vrh, ki redno izgublja tekmo v številu obiskovalcev s sosednjo Debelo pečjo, a je zaradi umirjenosti in izjemnega razgleda hitro postal najin največkrat obiskani vrh.

Zimski Viševnik

Januarja sva se prvič pozimi odpravila na Viševnik. Pokljuška klasika, ki ji tudi midva nisva mogla ubežati. Pozimi nama je morda še najbolj všeč.

Zimska pravljica na Veliki planini

Zimski pohod na Veliko planino ostaja eden izmed najlepših spominov na leto 2019. Mihi je nanjo splezal, ali bolje povedano prigazil, celo prvič sploh. In kakšen krtsni hajk je to bil: poln, ampak zares poln sveže zapadlega snega, prava zimska pravljica, premočeni štunfi in najboljša jota ob topli kmečki peči, za nameček pa še najlepšejši sončni zahod. 

Ratitovec

Konec januarja sva se prvič pozimi odpravila tudi na Ratitovec. Po pravici povedano sva se kar namučila po klasični poti, nakar sva na vrhu ugotovila, da vsi prihajajo gor po t.i. zimski poti, ki je v snegu mnogo lažja. Najbolj sva se veselila sončnega zahoda, a ga zaradi močnega vetra in mraza nisva dočakala. Je pa iz gozda izgledal res lepo.

Goli vrh nad Jezerskim

Razgledni Goli vrh nad Jezerskim je bil najin zadnji zimski pohod pred pomladjo. Nikoli ne bova pozabila koliko časa sva morala čakati na vrsto za tole fotko, ker je starejši par pred nama naredil vsaj tisoč selfijev. Nekaj, česar ne vidiš vsak dan! No, razgled je bil pa tudi fantastičen.


Svinjak

V začetku junija sva preživela prečudovit vikend v Posočju in meddrugim skočila tudi na Svinjak. Malo sva se uštela glede napornosti poti pa tudi vode sva vzela s seboj premalo, zaradi česar je bil tole gotovo en najnapornejših hajkov letos. Je pa res prav vse tegobe odpihnil razgled, po katerega se gotovo še vrneva (z litrom vode več v nahrbtniku)!

Vzpon na Trupejevo poldne

Ker je bilo junija v visokogorju še precej snega, sva se odločila za obisk vrha, ki je bil na najinem seznamu že precej časa, a se nama je vedno izmuznil, saj najraje osvajava dvatisočake. Na Trupejevo poldne vodi več neoznačenih poti in midva sva se podala po tisti čez Železnico z izhodiščem v Srednjem vrhu. Prvo presenečenje je bil že čudovit razgled na sosednje Julijce s parkirišča, potem pa se je navdušenje le še stopnjevalo. Prvovrstna lekcija o tem, da se tudi pod dva tisoč metri najde super hajk.


Mangartsko sedlo

Kraj, kamor se z največjim veseljem odpraviva vsako leto vsaj enkrat. Tokrat sva ga naenkrat doživela kar dvakrat. Na sedlo sva se zapeljala malo pred sončnim zahodom in ga ob najlepših barvah prehodila po dolgem in počez, se fino namalčkala in prespala v avtu, zjutraj pa ponovila vajo ob sončnem vzhodu. Res najlepši kraj na svetu, ki naju vedno znova napolni z energijo.


Kofce, Malo Kladivo in Veliki vrh

Še en hajk, ki ga zaradi bližine in razmeroma kratke poti lahko poleti opraviš po službi in ga ujameš ravno ob sončnem zahodu. Teh vrhov se sploh ne moreš naveličati. In potem so tu še štruklji... Ah.

Osorščica

Je najvišji vrh na Lošinju, kjer vsako poletje (še rajši pa spomladi ali jeseni) preživiva nekaj dni. Pot iz Nerezin hitro mine, če se je lotiš dovolj zgodaj, da te sonce preveč ne upočasni. Borovci poskrbijo za prijetno senčko in tisti pravi vonj po morju, razgled na celotno otočje pa prekosi vse ostale naokoli. Najin plan je, da jo osvojiva vsako leto, vsaj tja do osemdesetega.

Vzpon na Debelo peč in Brda mimo Blejske koče na Lipanci

Na Pokljuko se vedno znova rada vračava, saj je izhodišče številnim planinskim potem, ki jih imava najrajši. Sredi (mrzlega) julija sva se vzpela na Debelo peč in Brda (že drugič letos), z gorskimi kolesi pa sva na tisti poletni vikend obiskala tudi planino Zajamniki. 

Skuta

Skorajda preveč optimistično sva se zagnala v najin edini dvodnevni pohod letos. Vsekakor nepozabna izkušnja z nemalo vrhunskimi razgledi, toda ogromno premaganih višinskih metrov, zahtevni odseki poti in vročina so naredili svoje. Tako hitro in sladko že dolgo nisva zaspala v planinski koči pa tudi s tako težkimi nogami še nisva vstala.

Iz Konca sva se najprej vzpela na Kokrsko sedlo, pomalčkala in posušila premočene obleke, popoldne pa krenila proti Skuti. Čudovito pot po visokogorskem svetu je popestril bivak pod Grintovcem, bivaka pod Skuto pa žal nisva našla. Vzpon na Skuto je bil na trenutke kar strašljiv, a je bil nato vrh vreden vseh naporov.

Grintovec

Naslednje jutro sva se s Kokrskega sedla vzpela še na Grintovec. Pošteno utrujena sva se nato odpravila na dolgo pot v dolino in z zadnjimi močmi našla avto, ki ga nisva bila še nikdar tako vesela.

Fjallraven trekking na Madžarskem

Konec julija sem se z ekipo Fjallraven podala na petdnevni trekking na Madžarskem. Neskončne ravnine niso bile ravno po mojem okusu, a sem hojo doživela na povsem drugačen način v sijajni družbi in se domov vrnila tako polna vtisov in navdiha za nadaljnje pohajkovanje, da sva morala z Mihijem takoj nadaljevat v Sloveniji.

Rombon

Še en vikend v Posočju sva začela z napornim, dolgim in vročim pohodom na Rombon, ki naju je z izjemnimi razgledi na vse strani popolnoma prevzel. Dan pa sva zaključila še z osvežitvijo v bližnjem Rabeljskem jezeru, kjer sva se kopala in supala do večera. Še en vikend paket, ki ga bo treba ponoviti!

Adolf Munkel trail v Dolomitih

Vsako poletje izkoristiva tudi za nekajdnevni odklop v Dolomitih. Letos sva se lotila nekaj lažjih poti, kot je Adolf Munkel Trail. Kratka, a z zares dih jemajočimi razgledi.

Piz Boe, najin prvi tritisočak

Bolj zaresen je bil najin drugi vzpon na Piz Boe, ki ga tokrat ni preprečil premočan veter. Pod žgočim soncem sva se prebila prek visokogorske kamnite puščave in se končno vzpela na najinega prvega tritisočaka!

Vajolet Towers

Letošnje Dolomite pa sva kronala z vzponom na Vajolet towers. Najprej sva se sprehodila mimo visokogorskih pašnikov, nato osvojila dve gorski koči, ki kraljujeta na skalni pečini nad preostalo pokrajino. Nato se je začel resnejši vzpon, ki naju je popeljal do še višje in še lepše gorske koče v pravem visokogorskem svetu, ki mu kraljujejo visoki in našpičeni stolpi. Pot sva zakjučila na prelazu malo pod tri tisoč metri, kjer sva s strahospoštovanjem iskala male pikice, plezalce, ki so si upali še višje in osvajali vrhove navpičnih stolpov. Noro.


Osorščica

No, ker sva bila na Lošinju letos dvakrat, sva seveda dvakrat osvojia tudi Osorščico. Ampak kdo sploh še šteje ...

Slemenova špica in Martuljški slapovi

Jesen tudi pri naju pomeni, da je čas za obisk Slemenove špice. Ker je tam najlepše v drugi polovici dneva, sva zjutraj skočila še na Martuljške slapove in res nisva bila razočarana. Naslednje leto ponoviva!

Brda

Sneg je letos v gorah kar pohitel, tako da sva že začela z zimskimi vzponi. Malo sva updejtala dereze in ostalo opremo, tako da nama je še lažje in bolj udobno. In seveda sva začela z najinim očitno najljubšim zimskim vzponom, že tretjič letos, na Brda.

Vrh Korena in Kompotela

Ker so se prazniki letos tako lepo razporedili, pa še vreme je sodelovalo, sva letošnji konec leta še bolj izkoristila za pohode kot kdajkoli prej. Začela sva z vzponom na Vrh Korena in Kompotelo, kjer sva v prvi vrsti uživala v pogledu na najlepše in najvišje vrhove Kamniško-Savinjskih Alp. Sicer naju je pri minus dvanajst in močnem vetru hudo zeblo, a sva k sreči počakala do sončnega zahoda in kako zelo se nama je izplačalo!

Mangartsko sedlo

Takoj naslednji dan sva poizkusila s še daljšim in drznejšim pohodom, drugič letos, na najino Mangartsko sedlo. V snegu se nanj še nisva vzpela, niti nisva našla veliko slik ali vtisov z zimskih pohodov tja, a sva čutila, da mora biti nekaj posebnega. Sicer do vrha ni šlo, ker je bilo snega preprosto preveč in je postalo prenevarno, a sva neskončno uživala v zimski pravljici s pogledom na najine najljubše gore, pot pa nama je začinilo še na tisoče ledenih sveč, ki so okrasile zidove in tunele na poti. Magično.

Silvestrski Ratitovec

Zadnji sončni zahod pa sva dočakala na Ratitovcu. Lepšega zaključka leta bi si težko želela!

Ko takole pogledaš, je bilo leto 2019 precej pestro. Doživela sva toliko lepega, da je težko opisati z besedami! Zares sva hvaležna, da živiva v tako zelo krasni deželi, kjer nikoli ne zmanjka kotičkov za pobeg. Upava, da bova v letu 2020 preživela še več časa v naravi in tudi vam želiva obilo nepozabnih trenutkov na prostem!

Objava komentarja

Instagram

Theme by BD