Skoraj leto kasneje sva se končno spet odpravila v Dolomite. Vsakič znova se začudiva, kako so v resnici zelo blizu, a se vseeno tako redko odločiva za obisk. Vreme nama je bilo večinoma naklonjeno, tudi izgubila se nisva nikjer, so pa poleg novih osvojenih vrhov in čudovitih razgledov vikend zaznamovali tudi mraz, veter in od sonca opečena lička.

Podobno kot lani sva tudi letos preživela podaljšani vikend zelo hipijevsko. Van life in podobne zadeve, le da nimava kombija, ampak sva se zato malo bolj stiskala v karavanu. Na pot sva se dobro pripravila in nakupila kup hrane, vode, nekaj posod, dva gorilnika, kup spalnih vreč, blazin in povštrčkov, pa seveda vso pohodniško opremo in nekaj najbolj "fine" garderobe. Odpravila sva se že v petek po službi in do večera prispela na najin najljubši divji kamp plac, malo pod prelazom Tre Croci. V Dolomitih nama je res všeč, da lahko po potrebi spiš v avtu povsem brez skrbi, da bi te kdo oropal ali napisal kazen. Tako sva prvo noč zaspala s pogledom na z zvezdami in luno osvetljene gore, zjutraj pa sva si skuhala kavo in pojedla zajtrk on gozdu in šumenju potoka. Edina težava je bila, da se je ravno pred najinim odhodom ozračje v našem delu Evrope močno ohladilo, kar se je na gorskih prelazih še toliko bolj poznalo. Ni najlažje zapustiti topline spalke in se podati na skoraj zimske temperature malenkost nad ničlo.


S prelaza Tre Croci sva se spustila v Cortino, kjer je bilo vse polno tekačev, ki so se pripravljali na start 120 kilometrov dolgega Lavaredo ultra trail teka. Nepredstavljivo. Švignila sva mimo in v klanec na Passo Falzarego, kjer sva parkirala in skočila na gondolo, ki naju je popeljala skoraj na vrh gore Lagazuoi. Od tam sva lahko občudovala preštevilne gorske vrhove vsenaokoli in nemalo sva jih tudi prepoznala. Spet sva se zavedela, kako čaroben kraj so Dolomiti. Priložnosti za fotografiranje ni zmanjkalo, a sva se vseeno podala po gori navzdol, mimo kavern iz prve svetovne vojne, ki jih je v tej gori verjetno za nekaj kilometrov, preko sedla pod mogočno Tofano di Rozes in mimo smučišč ter preko cvetočih travnikov spet nazaj na prelaz Falzarego. Kratek dvourni sprehod je bil ravno pravšenj, da sva postala lačna, po kosilu z razgledom na gore pa sva se odpravila še na en pohod, tokrat na drugi strani prelaza. Ta je bil precej daljši in zahtevnejši, a so se odpirali spet popolnoma drugačni razgledi in čas je kar mineval.


Osvojila sva še en vrh, Nuvolau, s še boljšim razgledom, in se spustila mimo slovitih Cinque Torri vse do ceste na prelaz. Tako naju je čakal še en krajši vzpon do izhodišča, a je bil kljub utrujenosti lep, na poti pa sva srečevala in spodbujala številne tekače, ki pa resnici na ljubo niso niti tekli več. Verjetno niso bili ravno med prvimi pa tudi ni jim za zamerit. Midva sva z ogromno pavzami in bistveno manj kilometri ter višinci za sabo izgledala bolj utrujena od njih.

Preberi si podrobnejši opis pohoda!


Zadnji koraki so bili že res težki, sonce je pričelo zahajati in odločila sva se, da prenočiva kar tam. Zapeljala sva se le malo naprej, na prelaz Valparola, kjer sva na velikem parkirišču v družbi še nekaj avtodomov in celo šotorov, preživela še eno noč v avtu. Za razliko do prve noči, sva bila tokrat še višje in bolj na odprtem, tako da naju je ob močnem vetru in še nižjih temperaturah precej bolj zeblo. Na hitro sva skuhala večerjo in se stisnila pod spalko ravno ko je padel mrak. Zjutraj je bilo tako hladno in vetrovno, da se nisva trudila s pospravljanjem in kuhanjem kave. Samo prestavila sva se na sprednja sedeža, navila radiatorčke in se spustila v Alto Badio, ki jo je že grelo sonce. Tam sva ustavila in opravila z jutranjim ritualom, vse lepo pospravila, se napila kave in najedla kosmičev, nato pa znova ogreta in okrepljena prečila še en prelaz, Passo Gardena, in v Val Gardeni poiskala spodnjo postajo žičnice na Col Raiser.


Z gondolo sva se spet dvignila na preko 2000 metrov in začela z drugim pohodom, ki je večinoma potekal po najlepši planoti, ki sva jo kdaj videla. Trava čudovito zelene barve, pašniki, posejani s pastirskimi in planinskimi kočami, s kravicami in konji, srečala sva celo mini ovce in alpake. Nad vso to idilo pa se dvigajo nazobčane, nedostopne gore, na katere je najlepši razgled s Secede, kamor sva po kar strmem vzponu tudi prišla.


Od tu sva uživala v enem najbolj ikoničnih razgledov v Dolomitih, malicala sadje in oreške ter poslušala dva fotografska lovca na ptice, ki sta malo pod nama spuščala neverjetne glasove, da bi jih zvabila bližje. Midva jih sicer nisva opazila, sta bila pa fotografa toliko bolj zabavna, ko sta se, s svojimi krepko čez sto kilogrami, valjala po tleh, plezala po skalah in zraven še neumorno čivkala, medtem ko sta spretno rokovala še s svojimi teleobjektivi. Midva sva nadaljevala pot ob vznožju gorskega grebena in opazovala, kako se pokrajina okoli naju spreminja iz zelenih pašnikov v kamniti svet, posejan z zanimivimi skalami in obdan z melišči, ki se spuščajo s tri-tisočakov nad njimi. Tudi pot nazaj v dolino je bila idilična, spet mimo planinskih koč, pašnikov, skozi gozd, ob potoku, manjšem jezercu, … Pobočje Secede je res raj za pohodnike, kolesarje in smučarje.

Več o pohodu si preberi v zapisu Seceda in vršaci gorovja Geisler!


Z avtomobilom sva nadaljevala na prelaz Sella, ki sva ga občudovala že ves čas s Secede, in si na vrhu prelaza privoščila malčko z razgledom na Secedo in sosednja gorovja, pod katerimi sva ravnokar hodila. V Dolomitih je očitno vseeno, kje se ustaviš – razgledi so vedno nepredstavljivo lepi. Naju je pa močan veter hitro pregnal naprej. Spustila sva se v Val di Fassa, kjer je vreme postajalo že precej kislo, a sva vseeno poizkusila srečo in se zapeljala še na prelaz Costalunga, kjer so se okoliški vršaci gorovja Catinaccio ob zahajajočem soncu že barvali oranžno. S prelaza sva se še malo spustila in parkirala pri jezeru Carezza. Prišla sva še ravno zadnji čas, da je bilo jezero rahlo osvetljeno in odprtih ust sva občudovala kristalno čisto vodo modro-zelene barve. Za dobro fotko sva tudi prekršila nek zakon in splezala čez ograjo. Ampak nobenmu povedat!


Po sončnem zahodu sva se vrnila v dolino Fassa in se check-inala v enega izmed hotelov. Eno noč si pa vendar zasluživa spati na udobni postelji! Privoščila sva si tudi odlično večerjo v sosednji piceriji, ki sva jo odkrila na TripAdvisorju, češ da je najboljša v dolini. In res zmazala eno izmed najboljših pic in focacci! Postregli pa so nama tudi z odličnim hišnim pivom. Skratka, če se kdaj znajdete v Peri di Fassa zavijte v picerijo Salin.


Praznični ponedeljek sva imela rezerviran za še en slikovit pohod z Rifugia Gardeccia do Rifugia Re Alberto I. v gorovju Catinaccio, ki se dviga nad dolino Fassa. A obetalo se je precej slabo vreme, zato sva se odločila prihraniti ta pohod za naslednjič in se malo prej vrniti domov. Noge so nama bile hvaležne. In tudi res naju je ujelo deževje že nekaj kilometrov iz doline, na prelazu Pellegrino, ravno ko sva se potikala okoli še enega ljubkega jezera. Videla sva, da se tudi nad tem prelazom dvigajo mogočne gore, a so jih kmalu zakrili oblaki in idiličnih Dolomitov je bilo za tokrat konec. Na poti do Belluna so se sonce in močni nalivi izmenjevali vsake pol ure, nato pa sva se do doma kopala v sončku in že planirala, kdaj greva spet nazaj v ta gorski raj!