Po napornem koncu tedna sva se odločila, da nedeljsko jutro izkoristiva za svež gorski zrak in brezskrbnost v objemu narave. Vremenska napoved ni obetala veliko, že dopoldne naj bi začelo deževati. Vstala sva zgodaj, še pred odprtjem najine pekarne, in se ob jutranjih meglicah odpeljala Gorenjski naproti. Okoli sedme zjutraj sva parkirala pri Koči na Gozdu, sredi vzpona na Vršič, in se odpravila na kratek, a zares čudovit pohod na Visoki Mavrinc (na najinem seznamčku se je znašel zaradi čudovitih fotografij, ki jih je na Instagramu delila @malaposastmici). Ta med vsemi vršaci v okolici s svojimi 1562 metri višine ni prav nič posebej visok, so pa razgledi toliko lepši.


Pot sicer ni označena, a je dobro shojena in primerna tudi za tiste brez orng kondicije. Pa tudi za sredi poletja, saj ves čas poteka po gostem gozdu, v prijetni senčki. Do vrha sva prispela v slabi uri in uživala v jutranjem soncu z razgledom na vse najvišje vrhove nad Kranjsko Goro. Najbolj direkten je pogled na Prisojnik, Vršič, Mojstrovko ter Razor, Škrlatico in Špik na drugi strani pa seveda na celotno vršiško cesto, dolino Krnico in tja dol do jezera Jasna ter Kranjske Gore.


Na klopi na vrhu sva za zajtrk snedla čokolado, se nastavljala soncu in poslušala žuborenje Pišnice tam daleč v dolini. Pravi rajski kotiček. Glede na prijetnost poti in prvovrstni razgled na vrhu, je pravi čudež, da pot na vrh še vedno ni označena in ne sodi med glavne turistične točke pod Vršičem.


Po sestopu sva se zapeljala še na Vršič, se ustavila pri najini najljubši, Erjavčevi koči in šla izkoristit še zadnje sončne žarke ob jezero Jasna.

Toda neviht in dežja ni bilo še nikjer. Tudi utrudila se nisva ravno, zato sva se odločila, da še malo podaljšava izlet, če nama je vreme že naklonjeno. Skočila sva v Mojstrano in se zapeljala do začetka doline Krme, se preobula in odpravila na krajši sprehod do Kovinarske koče. Pravljično! Travniško cvetje, navihane čebele, zeleni gozdovi, mogočne gore in igra oblakov na nebu.




Zadnja postojanka najinega spontanega mini roadtripa je bilo jezero Kreda. Tisti tapogumni so čofotali v nebeški turkizni vodi, ostali pa so lovili sončne žarke. Midva pa sva se le sprehodila in naužila lepot, ter se ob odprtih šipah skozi dolino Radovne odpeljala nazaj proti Ljubljani.