Dolomiti premorejo kup prelazov, med katerimi so gotovo najbolj znani štirje, ki zaokrožujejo Sella Rondo. Falzarego ni med njimi, a po spektakularnosti prav nič ne zaostaja. Najlepše pri njem pa je morda ravno to, da skriva mnogo še mnogo več, kot izgleda na prvi pogled (pa je že ta super!).

Najbolj priročen za Slovence je dostop z vzhodne smeri, iz Cortine d`Ampezzo, sicer pa je še nekaj drugih alternativ. Cesta iz Cortine najprej postreže s čudovitim pogledom nazaj na Cortino in gorovja nad njo, nato pa zavije na drugo stran, med gozdove, nakar šele proti vrhu postane spet zanimiva. Na desni te pozdravijo strme in visoke stene, na levi pa se vijejo prijaznejša pobočja, ki so pozimi polna smučišč. Za parkiranje je več kot dovolj prostora. Če niste zgodnji in je parkirišče pred rifugiom ob cesti že polno, zavijte desno proti Passo Valparola in že čez nekaj metrov boste na desni našli še lepše in večje parkirišče nad žičnico. Vsaj zaenkrat je parkiranje povsod brezplač.


Tale najin pohod je sestavljen iz dveh delov in oba se začneta in končata na prelazu in prav vseeno je, v kateri smeri se ga lotite in kako. Midva sva začela kar z najlažjim delom, ki sva si ga še olajšala z vožnjo z gondolo do Rifugio Lagazuoi, kar naju je stalo vsakega 11,30 eur, prihranila pa sva si dve uri hoje in slabih 700 višinskih metrov. Že takoj na vrhu je krasen razgled, a se splača še malo sprehoditi po čudovito urejeni in res enostavni poti do vrha gore Lagazuoi na 2778m. Z vrha se vidi praktično vse Dolomite, vključno z Marmolado in njenim ledenikom, vrhovi, ki jih bomo osvojili v drugem delu pohoda, na drugi strani pa hrbet Lagazuoi Nord s sosedi, nad njimi v ozadju pa mogočno Tofano di Rozes. Nazaj grede je nujen postanek v Rifugio Lagazuoi, kjer menda strežejo najboljši štrudelj daleč naokoli, njegova terasa pa je še ena ekskluzivna razgledna točka na gori. Ko se naveličate razgledov, se lahko pohod končno zares začne.


Gora Lagazuoi je sicer najbolj znana po tem, da je prepredena s tuneli, ki so jih izkopali avstrijski in italijanski vojaki med prvo svetovno vojno. Povsod boste našli ostanke iz tega obdobja, midva sva srečala tudi gorskega vodnika v kompletni italijanski uniformi iz tistega časa. Opremljeni s čelado in svetilko se lahko lep del poti navzdol (in navzgor) odpravite tudi skozi tunele po malo zahtevnejši poti. Boste pa zato prikrajšani za številne razglede na poti. Če si izberete za en dan samo Lagazuoi, pojdite navzgor skozi tunel, nazaj pa po normalni poti, a preverite, če je pot skozi tunel odprta (v času najinega obiska namreč ni bila).


Z vrha je pot navzdol (401) nemogoče zgrešiti, saj gre večinoma za pravo pohodniško avtocesto. Najprej se spusti do sedla, nato pa obide Lagazuoi Nord po južni strani. Po nekaj minutah pridete do še enega sedla na idilični lokaciji med Lagazuoi in Tofano di Rozes, kjer je obvezen foto postanek.


Nato pa v smeri prelaza Falzarego (402) po vse širši poti nad smučarskimi progami do prelaza. Tudi tukaj boste srečali številne ostanke utrdb in obzidij iz časa vojne, naju pa so še bolj navdušile pomladne cvetlice. Brez večje utrujenosti, a z veliko krasnimi razgledi sva tako prispela nazaj na izhodišče in po malčki odvandrala, tokrat na drugo stran prelaza.


Mimo parkirišča pri Rifugio Falzarego vodi idilična potka preko travnikov, polnih cvetlic in vse lepšega razgleda nazaj na Sass de Stria. Seveda se je lepo ozreti tudi prek ceste na Lagazuoi in pobočja pod Tofanami, ki ste jih ravnokar prehodili.


Ves čas sledite oznakam za Rifugio Averau. Pot postane postopoma zahtevnejša, z nekaj prav mučno strmimi in krušljivimi vzponi, ponekod je potrebno celo malo poplezati, a ni nič hujšega. Ves trud sproti poplačajo razgledi proti Falzaregu.


Najlepše pa je, ko se odpre pogled na drugo stran - skrajno desno se spet prikaže Marmolada, ob vznožju se vije cesta na slavni Passo Giau in čudoviti s travo porasli gorski hrbti, proti jugu pa se dviga mogočna Monte Civetta. Pot se nadaljuje ob vznožju Monte Averau in kmalu doseže Rifugio Averau, naprej nad njim pa že zagledamo glavni cilj pohoda. Hitro zagrizemo v klanec in v 15 minutah smo že na vrhu enega najboljših razglednikov v Dolomitih, Monte Nuvolau.


Od tu se znova vidi vse od Tofane di Rozes, Lagazuoijev, Monte Averau, Marmolade, Monte Civette pa prek kopice slikovitih vrhov do Sorapissa in Monte Cristalla nad Cortino.


Malo pod vrhom v smeri ceste na Falzarego pa opazimo še eno znamenitost, proti kateri se namenimo in jo dosežemo v pol ure. Cinque Torri so v resnici eni manjših, a zelo fotogeničnih vrhov, ki si zaslužijo pozornost v Dolomitih. Poleg njih je še en krasen Rifugio Scoiattoli, do katerega vodi tudi žičnica. Malo višje nad rifugiom boste našli še eno široko pot, ki vodi po strmi poti vse do vstopne postaje žičnice, od tam pa se levo odcepi še en lepših delov poti, čeprav tudi zelo naporen.


Po celodnevni hoji in konkretnem spustu sva imela že precej utrujene noge in prav nič nama ni dišalo še zadnjih 200 višincev vzpona, čeprav gre skozi čudovit gozd. Pot večkrat prečka idilične potoke in travnike, tako da hitro mine in že smo spet na začetku.

Statistika:
Izhodišče: Passo Falzarego (2105m)
Najvišje točke: Lagazuoi Piccolo (2778m), Monte Nuvolau (2574m)
Višinska razlika po poti: 976m
Čas: hoja 5h 30min, vse skupaj z malicami in fotografiranjem 10 ur.
Težavnost: nezahtevna in lepo označena pot