Social Media Icons

slide code

Photo

O NAJU
Sva Alja in Miha, pustolovska raziskovalca, poletna hribolazca, ljubitelja lepih reči, zbiratelja lončnic, krožnikov iz potovanj in starih fotoaparatov. En malček zmedena in ravno prav štorasta, skoraj nikoli pri miru, za vedno otroka in taprava uživača.

Ljubeznice pa so skrinjica najinih doživetij in idej. Neizmerno se veseliva vsakega vikenda, ko se lahko odpraviva v gore ali pa odkrivat slovenijo. Zelo zelo rada planirava tudi daljše pobege in odpotujeva kam na lepše. Ko pa sva doma, premikava pohištvo in krasiva stanovanje, še raje pa kaj dobrega skuhava in uživava v okušanju novih receptov.

Hvala, ker naju spremljaš!

social media icons 2

Search

category 1

HRIBI

category 2

ZELENJE

category 3

POTOVANJA

Ne zamudi nove objave!

S Pokljuke na Tošc


Nedeljska vremenska napoved za gorski svet ni bila nič kaj prijazna, že sredi dneva so se obetale nevihte. In po lanskoletnih strelah na vrhu Triglava si tega zares nisva želela podoživljat. Od prijetnega vznemirjenja sva se zbudila že nekaj čez četrto zjutraj, si vzela čas za okusen zajtrk in dišečo kavo, spakirala malčko in se odpeljala Gorenjski naproti. V gosti megli sva se bala, da vršacov sploh ne bo na spregled, a po nekaj deset kilometrih se je v daljavi razpostrl pogled na z jutranjim soncem obsijane vrhove.


Po uri vožnje sva prispela na Rudno polje in se podala po označeni poti proti Triglavu. Po prvem vzponu je sledil razgiban teren nad planino Konjščico, nato pa še en vzpon na Studorski preval, s katerega se je proti razcepu na Jezercu valilo zajetno snežišče. Prav lepo je, ko se sneg počasi topi, izpod njega pa prijetno žubori bistri potoček.


S Studorskega prevala sva nadaljevala proti Triglavu, prečila še eno mehko snežišče in opazovala pomlad, ki je šele zdaj zajela visokogorje. Vsepovsod okoli naju so cvetele gorske cvetlice, ki so jih obletavali metulji. Kmalu sva skozi ruševje prišla do razcepa za Tošc, kjer se je odprl pogled na cvetoča travna pobočja ter razgled na Bohinjske gore ter jezero, ki ga je še zakrivala megla.



Sonce se je že precej dvignilo, midva pa sva zagrizla v strm vzpon proti Tošcu. Pot sicer ni markirana, a se ji večinoma da lepo slediti. Je pa res strma in redko popušča. Kar pol ure sva se mučila, a ko sva prispela na širšo planoto Malega Tošca, je bil ves trud poplačan. Že sama planota je čudovita mešanica travnika in manjšega skalovja s kakšnim snežiščem vmes. A dih nama je vzel predvsem pogled na Triglav, ki se je tu zdel tako mogočen, da je vse ostale razglede pustil v senci. 


Na Tošcu tako rekoč iz prve vrste opazuješ, kako se ta mogočna gora dviga nad Velsko dolino in dolino Krme. Ni bilo težko opaziti vse najbolj znane planinske koče, mimo katerih se lahko vzpneš nanj. Po nekaj trenutkih sva nato opazila tudi vse ostale gore, od Voglov, Zelnarice in Kanjavca, ki se dvigajo nad dolino Triglavskih jezer, do Debelega vrha, Mišeljskega konca, Mišelj vrha in prikupnega Koštrunovca direktno pod nama.


Nekje vmes med njimi se nama je zdelo, da vidiva celo Dolomite. Desno od Triglava so se kopičili oblaki in nama vsake toliko zgolj na hitro pokazali Kredarico in Rjavino. Še posebej pa so nama bile všeč številne zaplate snega, ki sredi poletja ne bodo več krasile gorskih pobočij.



Kar dolgo sva se zadržala, potem pa odločila, da skočiva še na 2275 metrov visoki vrh Tošca, do katerega je bilo še deset minut hoje. Na vrhu sva si privoščila sendvičke in opazovala še razglede proti Pokljuki in Bledu, nad katerim so se že zbirali temni oblaki. Najbližja in najlepša sta Veliki in Mali Draški vrh, ki delujeta precej težje dostopna in ostra, prek Srenjskega prevala pa sva uzrla tudi Viševnik, enega najinih prvih osvojenih vrhov. Razmišljala sva, da bi se vrnila ob vznožju Draških vrhov, skočila še na Viševnik in se nato čez Kačji rob vrnila na Rudno polje. Gotovo bi bil lep in ne mnogo daljši izlet, a sva si kasneje zaradi vse gostejših in temnejših oblakov premislila.


Vrnila sva se po isti poti in močno držala pesti, da bi vreme zdržalo. Nekajkrat se nama je zdelo, da čutiva kaplje, a ni bilo nič resnega. Bolj so naju mučile utrujene noge in kolena zaradi strmega spusta, a tudi ta je hitro minil in v dobrih dveh urah sva že prišla do avta na Pokljuki, ki se je kopala v soncu. Preoblekla sva se kar v kopalke, saj sva se želela osvežiti še v Šobcu pri Bledu, a je v času, ki sva ga potrebovala do Bleda, začelo tako močno deževati, da si se več kot osvežil že, če si spustil šipe v avtomobilu. V Ljubljani naju je spet pričakalo sonce in poletna vročina, pred nama pa je bil še praktično ves dan. Res je fino kdaj zgodaj vstati!

Komentarji

Najbolj brano

Budapest's chic hot spots
Stunning views, pretty cool cafes, spectacular botanical garden, comfort food, early sunsets, busy…
Cesar Manrique in arhitekturne poslastice na otoku Lanzarote
Na otoku Lanzarote je živel en res fin gospod. Slišal je na ime Cesar Manrique in bil je čisto zar…
Iz Zadnjice prek Doliča na Kanjavec in čez Hribarice na Prehodavce
V soboto popoldne sva sparkirala v Zadnjici in se povzpela na Dolič. Pot naj bi trajala štiri ure …
UA-73458213-3