Midva sva ena prava picoljuba. In po zares ogromno pojedenih picah z lahkoto zatrdiva, da je domača še vedno najboljša (v resnici ji še najbližje pride tista, ki sva jo jedla v Rimu, v La Boccacci, pa ljubljanska 5-6 kg). Na tale deževen vikend sva si jo privoščila kar dvakrat!


Taprva skrivnost je v domačem testu, tadruga pa v paradižnikovi mezgi. Paradajzov zos a la moja mami gre nekako takole: na olivnem olju popražiš česen in dodaš rjav cukr, ko se česenček lepo obarva v lonec dodaš paradižnikovo mezgo, začiniš z domačo baziliko in pokuhaš. Vmes, ko pacaš zos, prižgeš pečico da se ogreje.
Ko razvaljaš testo, ga namažeš z zosom in obložiš z na tanko narezano rdečo papriko in luncami čebulce. Na brezmesno pico dodaš še češnjevčke, narezane na čim tanjše rezine. To osnovo pečeš na dvesto stopinj dobrih deset minut. Ko timer odzvoni, na mesno pico dodaš salamo. Tadomača najbolj paše, se razume. Pečeš nadaljnih pet minut. Vmes naribaš Jošta, feto in narežeš olive. Ko do konca obložiš pico, pečeš še par minut, da se sirček lepo stopi et voila! Pa dober tek!