Social Media Icons

slide code

Photo

O NAJU
Sva Alja in Miha, pustolovska raziskovalca, poletna hribolazca, ljubitelja lepih reči, zbiratelja lončnic, krožnikov iz potovanj in starih fotoaparatov. En malček zmedena in ravno prav štorasta, skoraj nikoli pri miru, za vedno otroka in taprava uživača.

Ljubeznice pa so skrinjica najinih doživetij in idej. Neizmerno se veseliva vsakega vikenda, ko se lahko odpraviva v gore ali pa odkrivat slovenijo. Zelo zelo rada planirava tudi daljše pobege in odpotujeva kam na lepše. Ko pa sva doma, premikava pohištvo in krasiva stanovanje, še raje pa kaj dobrega skuhava in uživava v okušanju novih receptov.

Hvala, ker naju spremljaš!

social media icons 2

Search

category 1

HRIBI

category 2

ZELENJE

category 3

POTOVANJA

Ne zamudi nove objave!

En ornk vodič po Maroku


Zadnje čase dobivava veliko vprašanj o potovanju po Maroku. Sicer sva se že razpisala o najinem doživetju, a se zavedava, da je med vami mnogo takih, ki tudi sami želite tja in vam vsaka informacija prav pride. Tudi midva sva bila na vašem mestu in zdaj, ko se sezona v Maroku približuje vrhuncu in polarni mraz v Sloveniji še bolj sili k sanjarjenju o toplejših krajih, je res skrajni čas, da vam še midva dava nekaj praktičnih nasvetov za potovanje v to čudovito državo!

Najin Maroko


Maroko je ena najbližjih in najbolj eksotičnih počitniških destinacij za Slovence. Le dva tisoč kilometrov stran, samo eno morsko ožino oddaljen od Španije, ponuja povsem drugačno kulturo, klimo, pokrajine in mesta, kot smo jih vajeni v Evropi. V teh turbulentnih časih gre za eno najbolj odprtih in mirnih muslimanskih družb, kjer islam že stoletja sobiva tudi z drugimi religijami in plemeni. Gre za pravo kulturno mešanico z izjemno bogato in zanimivo zgodovino, kot jo boste našli le redkokje po svetu. Poleg kulture in ljudi pa Maroko premore, podobno kot Slovenija, neverjetno naravno raznolikost na relativno majhnem koščku sveta.

Maroko ima vse: vročo in suho puščavo s sipinami, visoke in zasnežene gore, gorske doline z rekami in jezeri, širne gozdove, planote, mediteranski svet ob sredozemskem morju in neskončne peščene plaže ob atlantskem oceanu. Ko potuješ po Maroku, se ti zdi, da potuješ skozi Portugalsko, Španijo, Alpe, Mongolijo in Savdsko Arabijo naenkrat. Na trenutke se nama je zdelo, da sva sploh na drugem planetu. V samo dveh tednih sva videla toliko zanimivih in kot noč in dan različnih pokrajin, da se nama je zdelo, da sva obredla ves svet. In čeprav sva imela na poti tudi kakšno neprijetno izkušnjo in sva na koncu celo komaj čakala, da se vrneva domov, se zdaj prav neverjetno nostalgično spominjava najinega Maroka in sanjariva, da bi spet skočila tja. Vsaj za kakšen teden v naravo, vsaj za vikend na obalo, vsaj za en večer na kakšno od teras in dobro lokalno hrano ob zvoku galebov ter vonju po rdeči zemlji in soli v zraku.

Po zraku se najhitreje pride.


Letalske povezave z Marokom so odlične in zelo ugodne. Če boste načrtovali pot dva do tri mesece vnaprej, bi morali najti povratno karto za od 80 do 150 evrov. Midva sva uporabljala iskalnika Momondo in Skyscanner, iskala pa sva predvsem lete iz Italije. Kombinacij je ogromno, tudi glavnih destinacij je več (Marakeš, Casablanca, Rabat so glavne tri), za naju pa je bila najugodnejša povezava Benetke - Casablanca. Če potujete za vsaj deset dni, je ta povezava povsem ok, če ste omejeni na teden dni, pa je morda bolje leteti kar v Marakeš, ker je bolj v središču (turističnega) dogajanja in boste izgubili manj časa s transferji (so pa letalske karte lahko malenkost dražje). V vsakem primeru več kot 200 evrov za povratno karto ne bi smeli zapraviti, sicer niste našli ravno dobre ponudbe.

Najlepše je spomladi!


Idealen čas za potovanje v Maroko je takrat, ko pri nas postane hladno pa do takrat, ko pri nas postane toplo. Računajte, da bo v Maroku skoraj vedno 10-20 stopinj več, kot doma. Je pa odvisno, kje v Maroku se nahajate. Zato potovanje januarja in februarja marsikje v Maroku ni tako idealno - gore lahko kar odpišete pa tudi v puščavi znajo temperature ponoči pasti do ničle. Nikakor pa ni priporočljivo biti v Maroku med junijem in septembrom. Če je pri nas vroče, to pomeni, da je v Maroku peklensko vroče! Zato je verjetno najboljši čas, ko lahko sorazmerno uživate v skoraj vseh delih Maroka, konec marca in tja do konca maja. Midva sva bila tam med prvomajskimi počitnicami in je bilo idealno, marsikateri dan pa že skoraj prevroče.

Zanesljivo z vlakom ali avtobusom.


Reč, ki bo najbolj zaznamovala vašo izkušnjo v Maroku, je gotovo način potovanja po sami državi. Midva sva preizkusila skoraj vse: vlak, avtobus, taksi in najem avtomobila. Glede vlakov in avtobusov so zadeve precej enostavne in funkcionirajo skoraj evropsko. Za oboje vsaj kot referenco uporabljajte urnike z njihovih spletnih strani - ponavadi ni velikih zamud. Za vlake je glavni ONCF , za avtobuse pa CTM. Obstajajo tudi drugi prevozniki, a za ta dva lahko zagotoviva, da vse deluje tako, kot je treba. Nič ne bo narobe, če karte rezervirate že prek spleta, lahko pa se zgodi, da pride kaj vmes in zamudite prevoz. Midva sva iz tega razloga karte raje kupovala sproti na samih postajah, kjer nikoli ni bilo prevelike gneče, cene pa so identične tistim na spletu.

Razburljivo s taksijem.


Nekaj povsem drugega so taksiji. Načeloma obstajata dve vrsti: grand taxi in taxi. Veliki taksiji so ponavadi stari mercedesi, v katere se stlači po 8 ljudi, ki si delijo stroške za prevoz, in vozijo na daljše razdalje. Teh nisva nikoli preizkusila, ker niso tako ugodni kot avtobusi ali najem lastnega avtomobila, so pa na nekaterih lokacijah edina možnost. Navadni taksiji so manjši in v vsakem mestu druge barve ter vozijo samo v mejah posameznega mesta. Točnih cen se ne spomniva več, a lahko ste prepričani, da bo prva cena, ki vam jo bo dal taksist, takšna, da tudi če vam jo uspe zbiti za polovico, še vedno nekaj zasluži. Dobro se je tudi vnaprej pozanimati o cenah taksijev v posameznih mestih, ker nekateri res grdo odirajo turiste z nekajkratniki normalnih cen. Ko se boste začeli pogajati, bodo skušali upravičiti visoko ceno na vse mogoče načine. Res so izvrstni igralci, a ne smete se dati prehitro. Tudi agresivni bodo postali, včasih se boste skregali in šli vsak v svojo smer, a v večini primerov bodo prišli za vami in vam ponudili nižjo ceno (ki bo še vedno več kot dobra za njih). Na videz bodo močno užaljeni zaradi vašega barantanja, v resnici pa je to njihova folklora, brez katere ne znajo živeti. Če ne bi dobili več denarja, ko prehitro pristanete na visoko ceno, bi bili gotovo razočarani, ker jim niste dali užitka barantanja. Aha, pa še to: za ceno se dogovorite pred vstopom v taksi. Ko enkrat sedite in se peljete, je konec.

Najem avtomobila.


To je po najinem mnenju daleč najboljši način za odkrivanje Maroka. Je pa način, ki si ga veliko ljudi (tudi midva) zna zelo zakomplicirati po nepotrebnem. Ponudnikov je malo morje in ravno toliko je pasti, v katere se lahko ujamete in vas na koncu drago stanejo. V prevelike podrobnosti ne bova šla, ker se tehnično in pravno kmalu začne zapletati, a bistveno je, da si zagotovite nekakšno zavarovanje, ki bo krilo vsaj asistenco in morebitni karambol vozila. Cene, ki jih boste našli na spletu, bodo sprva zelo nizke, a ko boste obkljukali zraven še vsa mogoča zavarovanja in dodatne ugodnosti znajo narasti tudi za 100%. Nikar ne najemajte navigacijske naprave, ker je absolutno ne potrebujete, stanejo pa dodatnih deset evrov na dan. Raje si shranite celoten Maroko na Google maps ali preizkusite kakšno od brezplačnih gps aplikacij. Naju je zanesljivo vodil Maps.me. Če sva že pri spletnih ponudnikih, je nekako najugodnejši in zanesljiv tale. Sicer je primarno v nemščini, a so zadeve najbolj transparentne, cene pa ne letijo v nebo. Osnovni avto z zavarovanjem bi vas moral priti okrog 30 do 40 evrov na dan. Priporočljivo je najeti in vrniti avto v istem mestu, ker sicer lahko dobite visok dodatni račun (ki je povsem razumljiv) za storitev prevzema avtomobila na drugem koncu države. Midva sva prebrskala vse mogoče spletne strani in vse mogoče ponudnike avtomobilov, največkrat pa se je zataknilo pri tem, da skoraj vsi po vrsti zahtevajo položitev zelo visoke kavcije (tudi po 1500 evrov), ki ti jo zamrznejo na kreditni kartici. To nama res ni dišalo in na koncu se nisva mogla odločiti za nobeno ponudbo, tako da sva iskala ugoden najem kar v samem Maroku. V Maroku namreč vsak pozna nekoga, ki ti lahko nekaj zrihta. Tako sva poizvedovala pri vsakem taksistu, vodiču, lastniku prenočišča, kamor sva prišla in vsi so nama skušali urediti dober deal. Nekateri so naju skušali naplahtati in nama vsiliti najem avtomobila z voznikom, češ da samostojna vožnja po Maroku ni varna. Ne poslušajte jih.
Na koncu sva v Marakešu poiskala lokalnega ponudnika, ki sva ga našla v Lonely Planet vodiču, kot ugodnega in zaupanja vrednega. In res sva naletela na zelo prijazne prodajalce, ki so nama dali v najem super avto za 25 evrov na dan z vključenim zavarovanjem in klimo (ki je na koncu sploh nisva uporabila, ker je veliko bolj luštno imeti odprta okna) ter kavcijo zgolj 200 evrov gotovine. Na poti (pa sva se res vozila po vseh mogočih podlagah) ni bilo nikoli nič narobe z avtomobilom in teden dni kasneje sva se varno pripeljala nazaj v Marakeš, izredno zadovoljna z enim najlepših tednov v življenju in gotovo najlepšim tednom v Maroku. Če bi si eno stvar res želela poznati pred organizacijo potovanja, je to ta ponudnik najema avtomobilov v Marakešu, ker bi nama prihranilo ogrooomno živcev, časa in skrbi.

Roadtrip je zakon!


Na tem mestu morava povedati še nekaj o vožnji po Maroku. Nič bat! Razen v središču Marakeša, kjer sva v enem krožišču srečala vse od osla do tovornjakov in Ferrarija, ki so se prehitevali in vključevali na pasove brez kakršnihkoli pravil, ter skušala najti pravo pot iz mesta in obenem manevrirati med pešci, ki so skakali na cesto brez opozorila, je vse skupaj ena sama uživancija. Ceste so večinoma v dobrem stanju in med mesti se po magistralah brez skrbi lahko pelješ 90 na uro ter počivaš učke na prekrasni pokrajini, mimo katere drviš. Le sem in tja, večinoma pred vsakim večjim krajem, moraš na hitro zmanjšati hitrost pred policijskimi patruljami, ki povsem zaprejo pot, da lahko pregledajo vsakogar, ki prihaja v njihov rajon. Za razliko od zgodb iz raznih spletnih forumov so naju, ko so videli, da sva turista, brez besed spustili naprej. Niti ustaviti se nisva rabila. Od kakšnih dvajsetih kontrol na več kot 1500 kilometrov dolgi poti, so naju zares ustavili le trikrat, pa še takrat niso zahtevali nobenih dokumentov, samo malo so se želeli pogovarjati. Nekateri namreč v celem dnevu, ko ure in ure stojijo na žgočem soncu sredi ničesar, srečajo le peščico mimovozečih in seveda sta dva Slovenca dobre volje več kot dobrodošla popestritev dolgočasnega dne.

Morate pa vedeti, da se je zanesljivo varno peljati samo podnevi. Ne zaradi cestnih razbojnikov, ki bi prežali na nedolžne turiste v varnem zavetju teme, pač pa zato, ker se tudi ponoči po cesti sprehaja vse živo, brez odsevnih elementov. Za nameček v Maroku ni striktno obvezno imeti prižgane luči niti ponoči, med domačini pa velja prepričanje, da z ugasnjenimi lučmi prihranijo na gorivu. Zato se ne igrajte, ker boste v najboljšem primeru nasedli v kakšni luknji sredi asfalta, v najslabšem pa nasadili otovorjenega osla ali celo čelno trčili v drveči avtomobil. Preverite kako dolg je dan, organizirajte si pot in poiščite prenočišče še pred sončnim zahodom. Če boste zgodaj vstali, lahko pričakujete, da boste s postanki vred udobno opravili z 200 do 300 kilometri poti na dan.

Tudi spati je treba ...


Kot v vsaki turistični državi, je tudi v Maroku na voljo vse, od največjih beznic, do najrazkošnejših hotelov. Midva sva se posluževala predvsem hostlov in nizkocenovnih hotelov, ker sva redkokje spala več kot eno noč in sva bila večino dneva naokoli, tako da je bilo prenočišče drugotnega pomena. Sva se pa dvakrat opekla s tako slabim standardom, da si nisva upala niti na wc, nekajkrat pa sva bila tudi izredno pozitivno presenečena.

Načeloma sva prenočišča rezervirala sproti ali nekaj dni vnaprej prek Bookinga, tako da ni bilo nikoli nobenega pogajanja o cenah ali storitvah. Vse naju je čakalo, samo prevzela in oddala sva ključe, ko sva šla. Odvisno od kraja boste ponekod komaj našli spodobno sobo za 20 evrov na noč, drugod pa boste za 5 evrov poleg lepe sobe ali apartmaja, dobili še res dober zajtrk in prijaznega gostitelja. Po super gostiteljici, krasni lokaciji in super terasi na strehi sva si najbolj zapomnila čudovit Riad Ocean Medina v Essaouiri, ki nama je bila že tako in tako najbolj všeč od vseh maroških mest. Tudi Sindi Sud v Marakešu nama je bil simpatičen zaradi priročnosti in spet - super terase na strehi s krasnim razgledom, sploh ob sončnem zahodu. Pa na raj sredi ničesar pri Beni-Mellalu ne smeva pozabiti (Maison d'hotes Ait Bou Izryane).

Obisk puščave.


Eden glavnih podvigov v Maroku je gotovo obisk puščave. Seveda Maroko ponuja še ogromno drugih stvari, a puščave pač ne moreš izpustiti. Zasluženo je glavna atrakcija in najbolj kontrastno doživetje za povprečnega, zelenih hribov navajenega Slovenca. Izhodišč, destinacij in načinov za potovanje v puščavo je več, med njimi pa je gotovo najbolj popularen turistični mini-bus, ki pelje iz Marakeša v Merzougo ali Zagoro.


Izleti so večinoma dvo- ali tridnevni, po dogovoru lahko tudi več, in vključujejo vsaj eno spanje v berberskem šotoru sredi puščave, kjer vam tudi skuhajo večerjo in priredijo večer s petjem in plesom ob živahni berberski glasbi, ter seveda jahanje kamel na poti do šotora in nazaj (ponavadi jim uspe ravno ujeti sončni zahod in vzhod). Nepozabna izkušnja, ki pa bo toliko boljša, če boste šli vsaj za tri dni. Pot do puščave je namreč dolga in utrujajoča in dvodnevni izlet izgleda približno tako, da se 8 do 12 ur vozite do puščave, tam prespite in se potem še ves dan vozite nazaj v Marakeš. Ob tem imate srečo, če vam za kratek čas ustavijo vsaj na enem ali dveh znamenitostih ob poti. Teh znamenitosti in naravnih čudes pa je ogromno in vsaka je vredna ogleda in občudovanja v miru. Tridnevni izlet je res minimum, ki si ga morate privoščiti, vključuje pa tudi oglede večine omembe vrednih znamenitosti pa še kakšno avtentično kosilo in prenočišče vmes. Cene se gibljejo okrog 80 do 100 evrov za dvodnevni in od 120 evrov naprej za tridnevni izlet.
Midva v vsakem primeru priporočava najem avtomobila in samostojen izlet v puščavo, ker boste povsem svobodni in se boste lahko ustavili vsakič, ko vam bo zmanjkalo sape ob poti, ker boste lahko spustili šipe in škljocali že med vožnjo, ker ne boste omejeni na ozek avtobusni sedež, ampak se boste lahko razkomotili in doživeli neprimerno več. Ob prihodu v Merzougo ali Zagoro vas bodo zasipali s ponudbami izletov s kamelami in podobnim programom, kot sva ga opisala prej, za okrog 30 evrov. Če vam proračun omogoča, si lahko privoščite tudi kakšnega od luksuznih kampov in izletov po puščavi z lokalnim vodičem v zmogljivem terencu. Gotovo si lahko terenca tudi izposodite, a tako daleč nisva šla. Je pa puščava nepozabno doživetje in več kot si boste vzeli časa zanjo, manj vam bo žal. O najinem jahanju kamel, puščavskem viharju, deskanju na sipinah, romantičnem sončnem vzhodu, raziskovanju vojaških utrdb in nabiranju prastarih kamnin v rudnikih si preberite tukaj.

Težave z domačini


Če naju je v Maroku karkoli zmotilo, so bili to žal domačini. Kot v vsaki turistični državi, sva imela tudi v Maroku izkušnje predvsem z ljudmi, ki živijo od turizma in se temu primerno tudi vedejo. Morava reči, da so vsaj sprva vsi zelo prijazni in ustrežljivi, a ne pustite se presenetiti - v vas vidijo le denar. Na vsakem koraku ga bodo skušali nekaj dobiti in uporabili bodo vse možne prijeme. A tako je povsod. Kar naju je bolj razočaralo, so bile njihove nesramne reakcije, ko niso dosegli svojega. Namesto, da bi se ob najini nezainteresiranosti umaknili in napadli naslednjega turista, so pogosto na vsak način vztrajali in naju nadlegovali, dokler jim nisva že desetič dala jasno vedeti, da res ničesar nočeva, potem pa so naju prav grdo odslovili z uporabo agresivnih kretenj in žaljivih besed. Tako sva bila včasih prisiljena ubirati stranske poti, samo da bi imela mir, kjer to ni bilo mogoče pa se nisva mogla osredotočiti na stvari, ki so naju zanimale, ker sva se morala ukvarjati z raznimi prodajalci. In ko sva se jih končno rešila, je zaradi njihovih negativnih reakcij ostal grenek priokus. Marsikatero doživetje je bilo tako veliko manj prijetno, kot bi lahko bilo.
Po drugi strani sva imela tudi nekaj pristnega stika z običajnimi ljudmi v neturističnih krajih, kjer so se vedno zelo lepo obnašali. Nihče ni silil v naju, nekateri so nama tudi velikodušno pomagali, brez da bi pričakovali karkoli v zameno. Navezala sva celo nekaj prijateljstev (ravno zadnjič nama je pisal eden izmed gostiteljev iz puščave). Prepričana sva, da je večina Maročanov takih. Pa tudi zdaj, po skoraj letu dni, se tistih nekaj slabih izkušenj že zelo slabo spominjava in nama niso pokvarile potovanja.

Hrana in pijača


Po drugi strani je eden glavnih vrhuncev potovanja lokalna kulinarika! V Maroku si res splača dati duška in si privoščiti vse mogoče jedi, ki so na voljo. Glavna jed je gotovo tagine (tažin), ki ga strežejo v praktično vsaki restavraciji v državi. Ponavadi gre za kuskus z vsemi možnimi dodatki, pripravljen s počasnim kuhanjem v posebnih glinenih posodah, po katerih je jed tudi dobila ime. Nasploh si boste lahko brbončice razvajali z različnimi kombinacijami kuskusa, piščančjega, govejega ali kozjega mesa ter vse mogoče zelenjave in začimb. Zelo pogosto so na meniju tudi jajca. Ne bojte se eksperimentirati in si privoščite tudi kakšen kamelji burger ali čudovitega piščanca s karamelizirano čebulo in rozinami ali figami. Tudi falafli so odlični. Cene v restavracijah se gibljejo med 4 in 10 evri za glavno jed. Smešno poceni pa se lahko najeste tudi pri raznih uličnih prodajalcih. Povsod pečejo nekakšne palačinke (malo debelejše in drugačne strukture, kot jih poznamo mi), ki vam jih namažejo s topljenim sirom, medom ali nutelo za 1 evro ali manj. Totalna zmaga pa je bil švnš (pojma nimava, kako se pravilno zapiše)! Gre za nekakšno ocvrto testo, ki sva ga odkrila po zaslugi gostiteljice v Essaouiri. Menda se ga dobi tudi drugod po Maroku in je ena od stvari, za katero bi si res želela vedeti že na začetku. Švnš je takooo dober in takooo nesramno poceni (okrog 10 centov), da je po eni strani še dobro, da sva ga odkrila zadnji dan, ker bi sicer ves čas jedla samo švnš, na koncu pa bi naju najbrž komaj spravili skozi vrata aviona.

Tudi pijača je v Maroku raznovrstna. Tipični evropejci ne boste pogrešali alkohola, čeprav gre za arabsko državo. Pivo sva dobila celo sredi puščave! Zelo priljubljen je pomarančni sok, ki ga skoraj povsod lahko dobite sveže iztisnjenega za majhen denar. Toda nič, res prav nič, se ne more primerjati z metinim čajem! Metin čaj se pije zjutraj, čez dan in zvečer, ko je hladno in ko je vroče, ponudijo vam ga ob vsaki priložnosti, v vsaki restavraciji, v vsaki hiši, v najbolj turističnih in najbolj odmaknjenih krajih. Tudi, ko ga ne vidite, ga lahko vonjate. Po meti diši povsod. Metin čaj je z velikim naskokom daleč najpopularnejša pijača v Maroku. Ne morete se mu izogniti, niti se mu ne boste hoteli, gotovo pa ga boste ob koncu potovanja imeli že pošteno dovolj in se boste že veselili mint-tea detoxa. Velja pa, da ga ni dobro spiti več kot tri do pet skodelic dnevno, ker deluje podobno kot zeleni čaj. Je precej močno poživilo, sploh če ga obogatite s kocko sladkorja, zato ne pretiravajte.

Ob vseh eksplozijah okusov pa pazite, da vas ne zanese pri osnovnem pravilu - voda iz pipe ni pitna in vse sveže sadje in zelenjava, ki je bilo oprano s takšno vodo, ni za v usta! Marsikatera solata bo izgledala čudovito in okusno, a ne gre tvegati. Alja je bila zelo pazljiva in ni imela problemov. Miha se je enkrat spozabil in je imel dva dni velike probleme. Tudi sicer v povprečju skoraj polovico turistov vsaj enkrat v Maroku čaka driska, zato je skoraj obvezna oprema medicinsko oglje! Naredite si uslugo in ga takoj vtaknite v ruzak, ne bo vam žal.

Vodiči in vodeni ogledi


Z Aljo sva precej zmedena in včasih prav nerodno neumna. Alja se hitro izgubi, Miha pogosto kaj pozabi. Ampak vseeno trmasto vztrajava pri samostojnem potovanju brez pomoči agencij in vodičev. Uživava v načrtovanju in raziskovanju na lastno pest, zato tudi Maroko ni bil nobena izjema. Zna pa biti v Maroku skušnjava velika. Na vsakem koraku vam bodo ponujali vse mogoče usluge vodenja in pakete, ki niti niso tako dragi, obenem pa je marsikateri kraj tako overwhelming ali se zdi tako težko dosegljiv, da ne verjameš, da boš zmogel sam. Toda skrbi so odveč! Midva sva le enkrat najela lokalnega vodiča in to v Fezu, ker se nama je zdelo, da gre za tako ogromen labirint, da si nisva upala sama stopiti na ulico v strahu, da ne bi znala več nazaj do hostla. Tako naju je za 25 evrov celo dopoldne vodil lokalni vodič in res naju je peljal tudi na krasno razgledno točko, na katero se sama najbrž ne bi odpravila. Toda ni nama povedal ničesar, kar ne bi mogla najti tudi sama na Googlu, marsikaj se je zdelo tudi zelo za lase privlečeno in sva kasneje ugotovila, da si je večino izmislil. Predvsem pa naju je bolj kot ne vodil samo do raznih lokalnih obrtnikov, ki so nama na hitro pokazali, kaj počnejo, potem pa pričakovali, da bova nekaj kupila. Vse je izgledalo zelo umetno in prisiljeno, počutila sva se, kot da si naju samo podajajo iz trgovine v trgovino in komaj sva čakala, da bo konec.
Popoldne sva se sama odpravila po medini in v pol krajšem času vse znamenitosti našla sama (so tudi lepo označene) in odkrila še skrite kotičke, ki so nama bili najbolj všeč. Nikoli se nisva počutila ogrožena in čeprav sva hodila povsem po občutku, se nisva izgubila. Tisto popoldne, ko sva mesto raziskovala na lastno pest, je bilo najlepše. 
Zato vam svetujeva, da vsaj poizkusite sami odkrivati kraje - najemite avto in se odpeljite v neznano, pogumno zakorakajte v medino, nihče vam ne bo nič naredil in vedno se bo našel kdo, ki vam bo pomagal, če boste karkoli potrebovali. Saj veste, najlepše stvari se zgodijo, ko zapustite svojo cono ugodja.

Idealni načt potovanja


Pa še en podaljšek sva pripravila ... Kaj bi spremenila oziroma kako bi se lotila potovanja po Maroku, če bi šla še enkrat. Kaj bi torej bil en tak ultimativni načrt za teden ali dva v Maroku?

Najprej je treba povedati, da ima Maroko več regij, ki so si med seboj zelo različne, vsaka izmed njih pa je absolutno vredna obiska. Kot ponavadi, tudi tokrat drži, da več časa pomeni bolj udobno in doživeto potovanje. Če bi želeli v miru pogledati večino atrakcij, bi potrebovali vsaj tri tedne ali mesec dni časa. Realno si boste to zelo redki privoščili. Midva sva bila tam 16 dni pa sva spustila dve ali tri regije. Sva pa tudi kakšen dan zapravila po nepotrebnem in bi se gotovo dalo videti še več. Če greste le za en teden ali deset dni, se boste morali odločiti, kaj vas bolj privlači. Če bi midva imela le deset dni, bi gotovo šla na roadtrip po najrazličnejših pokrajinah, ker naju je narava najbolj navdušila. Sicer obožujeva tudi vikende v večjih mestih, a maroška nama niso bila zares všeč. Vsekakor morate obiskati vsaj Fez in Marakeš, a nama bi bil en dan v vsakem izmed njiju več kot dovolj. Nekateri prisegajo na maroška mesta in tam tako uživajo, da jim niti teden dni ni dovolj. Zato boste pogosto slišali nasvete, da se v tednu dni najbolj splača iti za 4 dni v Marakeš in za 3 dni v puščavo in nazaj. Midva bi v tem primeru vsaj za dan ali dva skočila na obalo, ker je relativno blizu in ker ponuja popolnoma drugačno podobo Maroka.


Tako da bi za tiste, ki greste v Maroko prvič in imate na voljo le 7 dni, priporočala polet v Marakeš, kjer bi prva dva dneva doživljali kulturni šok in odkrivali mesto v miru. Potem morate skočiti na tridnevni izlet v puščavo, po katerem bi bil idealen skok na obalo, namakanje nog v morju (ali surfanje), sveže ulovljene ribe na krožniku in opazovanje sončnega zahoda na pomolu v Essaouiri.

Če bi imela 10 dni časa, bi po dvodnevnem začetku v Marakešu, tam najela avtomobil in se odpravila za 7 dni do Feza in po drugi strani Atlasa do Merzouge ter čez Atlas nazaj v Marakeš. Če še ne bi imela dovolj, bi skočila še za en dan na obalo, sicer pa bi počivala v Marakešu, nakupila še zadnje spominke in se odpravila domov.


Idealni izlet pa bi trajal 16 do 20 dni in izgledal nekako takole (na povezavi najdeš zemljevid): let v Casablanco in najem avtomobila. V enem dnevu se da pogledati Casablanco in glavno mesto Rabat, nato pa mimo Meknesa v zgodovinsko mesto Moulay Idriss in mimo razvalin antičnega mesta Volubilis naravnost do Chefchaouena, ki ga vsi poznate po modrih hiškah in hašišu, ki ga pridelujejo v zavetju bližnjega Rifskega gorovja. V Chefchaouenu je obvezen sončni zahod pri Španski mošeji, dodaten dan pa lahko izkoristite za pohod po rifskem gorovju (prelepe rečne doline in slapovi) ali skok do Tangierja ob gibraltarski ožini. Četrti dan bi potovala mimo ogromnega umetnega jezera El Wahda v Fez in v Fezu preživela peti dan. Potem bi obiskala Azrou in divje opice v bližnjih cedrinih gozdovih ter prečkala visoke planote na poti v Midelt. Naslednje jutro mini ekskurzija v zapuščene rudnike pri Mideltu, potem pa direktno skozi dolino Ziz v Merzougo in za dan ali dva v puščavo. Sledi dvodnevna pot v Marakeš, ki vodi skozi Tinghir in sotesko Todra, nato sotesko Dades in holivudske kraje Ouarzazate ter Ait Ben Haddou in še čez najvišji prelaz gorovja Atlas Tizi N`Tichka. Naslednji dan je rezerviran za Marakeš. Če ga vzljubite, ostanete še dan več, sicer pa naprej na epsko pot mimo gorskih dolin (Imlil, Ourika) ob vznožju Toubkala (najvišji vrh Atlasa) čez prelaz Tizi n`Test mimo Taroudannta v Agadir. Južno od Agadirja je nekaj najlepših in markantnih plaž maroške obale (Legzira), sicer pa bi se kmalu odpravila po obalni cesti proti mnogo očarljivejši Essaouiri. Vmes se lahko namočite še v Paradise valley ali si izposodite desko in greste surfat na kakšnega od mnogih surferskih spotov ob poti. Po dnevu v Essaouiri bi se odpravila nazaj proti Marakešu in pozorno opazovala arganova drevesa ob poti, na katerih se rade pasejo koze. Nikjer drugje ne boste videli koz v krošnjah dreves! Po še enem večeru v živahnem Marakešu sledi izlet do slikovitih slapov v Ouzoudu in naprej do ogromnega jezera Bin El-Ouidane ter prečkanje prelaza in spust v dolino, v kateri je obvezno razvajanje v Maison d'hotes Ait Bou Izryane. Zadnji dan preostane le še vožnja v Casablanco, vrnitev avtomobila in vkrcanje na letalo. To gotovo ne bi bila najcenejša varianta, bi bila pa najudobnejša in najbolj razburljiva. Udobna pod pogojem, da bi jo opravili v 20 dneh, sicer boste po 16 dneh povsem izžeti od vsakodnevnega skakanja naprej.

Zdaj ste na vrsti vi. Če imate še kakršnakoli vprašanja ali pripombe, bova vesela vaših komentarjev, sicer pa brž kupit letalsko vozovnico. Čaka vas ena najvznemirljivejših avantur!

Komentarji

  1. O ful dobro napisano, tudi midva s fantom se letos odpravljama v Maroko in nama bo tale vodič sigurno v veliko pomoč, predvsem del glede rent a carja, ker bi tudi sama rada prevozila čim večji del Maroka :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Najbolj brano

Fuerteventura, prvi dan • Nikamor brez dežnika!
Po dolgi in skorajda neprespani noči pod klimo na madridskem letališcu, sva ob devetih zjutraj po …
Sobne rastline za v spalnico
Sobne rastline pri naju doma veljajo za osrednji dekorativni element in tako so svoje mesto našle t…
Lova punctatum
Pred dnevi sem v vrtnem centru Kalija odkrila nekaj povsem novega - rastline Lova , ki rastejo iz l…
Lanzarote, drugi dan • Po vulkanih in vinogradih
Vremenska napoved je kazala, da imava za Lanzarote samo dva lepa dneva, zato sva se odločila, da n…
UA-73458213-3