V Kam Kam dunes so bili tako gostoljubni in prijazni, da naju zjutraj niso kar tako spustili na pot. A tako in tako sva si nameravala vzeti vsaj 3 dni za pot do Marakeša. Vsi tiskani in fizični vodiči so nama priporočali, da si raje vzameva čas, kot da zgolj zdrviva skozi vse prelepe kraje na dobrih 500 kilometrov dolgi poti. To je bil tudi eden od razlogov, da sva najela avtomobil, namesto da bi šla v puščavo in nazaj v treh ali celo dveh dneh z organiziranim minibusom, kot to počne večina turistov. Tako sva se poslovila od novih berberskih prijateljev in se sredi dneva podala 200 kilometrov daleč, v Tinghir.


Sonce je pripekalo, vozila pa sva se skozi popolnoma raven in sušen svet, ki se ni dosti razlikoval od puščave. Šele v Tinghirju sva spet uzrla zelenje. Kraj je v bistvu oaza, kjer plitev rečni tok daje življenje sicer popolnoma suhi pokrajini. Zdi se kot privid, ko se sredi rdečega peska nenadoma dvigajo palme in pod njimi vse vrste sadja in zelenjave, ki dobiva vodo s preprostimi namakalnimi sistemi. Je pa Tinghir izhodišče še za eno čudo sveta. Le nekaj kilometrov višje ob reki te cesta pripelje do znamenite soteske Todra.


V zgornjem toku je reka skozi tisočletja vrezala globoko sotesko, skozi katero se lahko sprehodiš po njenem dnu in z odprtimi usti opazuješ več sto metrov visoke stene okoli sebe. Baje sem prihajajo plezat tudi slovenski plezalci. Vsaj tako so nama rekli domačini, ki tukaj prvič niso debelo pogledali ob omembi Slovenije. Vendar sva se na mogočnost soteske le težko osredotočila, ker je njeno osrčje zavzel popoln kaos. Kraj ni bil samo poln turistov, ampak še bolj poln Maročanov, ki so se sem zgrinjali z vseh koncev države. Skoraj ni bilo kam parkirati. Skozi dolino so se valili polni avtobusi, terenci, težki tovornjaki, policisti, ki so za silo skušali umirjati promet. Vsi so trobili eden čez drugega in se stiskali na ozki cesti. Ob njej pa na desetine stojnic in verjetno več tisoč ljudi, ki so z nasmehom in pesmijo praznovali prosto popoldne v enem najlepših krajev na svetu. Povsod so pekli na improviziranih žarih, igrali na bobne in kitare, plesali, skakali v vodo, se drli. Sliši se lepo, a v živo je bilo bolj podobno eni veliki anarhiji, ki s hrupom in neverjetno gnečo povsem pokvari vtis, ki bi ga soteska lahko naredila. Menda se to redno dogaja tudi ob vikendih, zato priporočava ogled med tednom v jutranjih urah, ko tam še nikogar ni.










Prespala sva v Tinghirju, naslednji dan pa nadaljevala pot proti še eni znameniti soteski: Dades. Le uro vožnje stran sva zavila z glavne ceste in spet zamenjala širno ravnino za vse ožjo cesto ob rečni strugi. Neskončni ovinki so naju vodili v vedno lepše kraje z značilnimi rdečimi zgradbami, obdanimi z zelenjem in skalovjem najrazličnejših oblik. Sva pa naredila napako. Ko sva se že lep čas vozila po zelo lepi in razgibani poti, se je ta nenadoma zravnala in prešla spet na sušno planoto in sklepala sva, da sva glavnino verjetno že videla in obrnila nazaj proti glavni cesti. V resnici pa naju je dobrih deset kilometrov naprej čakala najbolj zanimiva in epska serpentinasta cesta, ki sva si jo najbolj želela videti. Žal bo morala počakati do naslednjič ...


Glavna cesta naju je do poznega popoldneva pripeljala mimo še ene lepe oaze s starimi zgradbami Skoure, v maroško filmsko meko Ouarzazate. Mesto je priljubljeno izhodišče za izlete v puščavo in okoliške rečne soteske, prav posebej pa je popularno med filmskimi ustvarjalci. V teh krajih so posneli že vrsto znanih filmov (Lovrenc Arabski, Mumija, Gladiator, Nebeško kraljestvo, Kundun), zadnje čase pa predvsem serijo Game of Thrones. Na obrobju mesta si lahko ogledate tudi več filmskih studiev z razstavami rekvizitov iz vseh teh filmov. Midva sva se raje odpravila raziskovat samo mesto. To je nadpovprečno lepo urejeno, ni pa ravno lepo ali zanimivo. Ali pa sva samo prišla na tak zaspan dan, ko se ni nič dogajalo.


Po odličnem hotelskem spancu naju je čakal še zadnji, najkrajši, a tudi najrazburljivejši kos najinega roadtripa. Le nekaj minut vožnje stran sva parkirala pred vhodom v najbolj turistično oblegan kraj na tej strani Atlasa, ki je tudi pod UNESCOvo zaščito: Ait Benhaddou. Tudi tu so posneli vsaj ducat znanih filmov.


Če niste ravno filmski obsedenec, pa vas bo še vedno očaralo prastaro, a lepo ohranjeno mesto, ki se dviga nad rečico, ob kateri je včasih potekala pomembna karavanska pot med Marakešem in Saharo. Sprehajala sva se skozi več stoletij stare preproste hiše, se otepala vseh možnih prodajalcev spominkov, na eni izmed teras spila metin čaj in se vzpela na vrh utrdbe, od koder sva videla daleč naokoli po sušni pokrajini.


Ušla sva še ravno pred glavnim navalom obiskovalcev in se končno podala na eno najbolj epskih cest v Maroku. Dobrih 70 kilometrov sva se vozila po stotinah ovinkov na prelaz Tizi N`Tichka (2260m) in z njega, da sva prečkala gorovje Atlas in se spustila v dolino proti Marakešu. Prelaz ponuja lepe poglede na okoliške vrhove, na pobočjih pa sva uzrla tudi kakšno odmaknjeno vas, kjer ljudje verjetno še vedno živijo tako, kot pred tisoč leti. Na poti navzdol sva se ustavljala večkrat. Najprej se je pred nama zrisala skoraj neverjetna vijugasta cesta, ki se vije po vseh možnih poteh, dokler ne preide v tipično gorsko dolino, kjer jo spremlja reka, v katero se z vseh strani zlivajo manjši slapovi. Po naslednjem spustu sva prečkala še eno hribovje, narava pa je postajala vedno bolj zelena, že naslednji trenutek pa sva skoraj onemela ob pogledu na najbolj pisano pokrajino, kar sva jih kdaj videla. V dolini pod nama so bila polja, travniki in gričevja vseh odtenkov rdeče, rumene, zelene in rjave barve. Komaj sva čakala, da se spustiva tja.

In kot bi mignil, sva se po tednu dni spet vrnila v civilizacijo. V nori Marakeš ...