V toplem zavetju vinogradniškega dvorca Zlati grič sva se prebudila v vetrovno jutro. Ob  pogledu na griče obdane z zlatimi vinogradi sva v Gostilni Grič pozajtrkovala sveže pečeni kruhek, bogat narezek, fine marmeladke, sveže maline, popila najboljši domač jabolčni sokec in kavo. Sonce, ki naju je ves čas grelo in na trenutke prav tečno bodlo v oči, naju je klicalo dalje. Na najinem seznamčku že dolgo čaka Pohorje, ki ga razen na smučkah nisva še zares obiskala in raziskala. Pa sva šla!


Iz Slovenskih Konjic sva v nekaj minutah prispela v Zreče, od tam pa se povzpela v klanec in uživala v vedno novih pogledih na barvite gozdove v okolici. A višje kot sva šla, bolj je bilo oblačno. In še bolj vetrovno. Ko je Alja stopila iz avta na Rogli, bi jo kmalu odneslo, in prav nič naju ni vleklo na načrtovan sprehod do Lovrenških jezer. Naprej proti dolini sva opazila nekaj modrine med sivimi oblaki in odločila sva se, da greva najprej do Črnega jezera, ki leži nižje in se do Lovrenških vrneva kasneje, ko naj bi se vreme izboljšalo.


Asfalt je zamenjal grobi makadam, ki naju je dodobra prebudil, še bolj pa potok Oplotnica, ki je v vse močnejšem toku spremljal najino pot navzdol. Voda se steka v dolino iz vseh koncev in stare magmatske kamnine barva v živo črne odtenke, ki skupaj z zapadlim jesenskim listjem poskrbijo za izjemen kontrast. Ustavila sva se kar nekajkrat, enkrat za fotografiranje, spet drugič za smrekove vejice in osušene travnate biljke za domačo vazico.


Po dvajset kilometrih sva prispela do Osankarice, kjer je vse od parkirišča pod domom, do Črnega jezera, kakšne pol ure hoje stran, speljana krasna pot po lesenih brveh. Medtem ko sva se ustavljala na poti, se je vreme žal poslabšalo, a je vsaj močan veter popustil. Oblačno in sivo ozračje pa je dalo visokim krošnjam in gostemu podrastju posebno vzdušje. Počutila sva se, kot da sva sredi pravljičnega gozda, kjer naju izza gostih meglic in bližnjih debel opazujejo škratje in se hihitajo. Lesene brvi so gotovo privlačne, a sva raje skrenila na stranske poti, bližje škratjemu svetu in bližje naravi, ki naju je tako prijetno vodila do jezera. Vsa blatna sva tacala po temni močvirni podlagi, kjer še sicer kristalno čista voda, vseeno izgleda izrazito črna in prav poživi pokrajino v kombinaciji z rumenim ločjem in travo, ki rasteta v vodi.


Ko sva se vračala, so se oblaki razkadili, pokazalo se je sonce in komaj sva čakala, da se sprehodiva še do Lovrenških jezer. Odpravila sva se nazaj na vrh, do koče na Pesku, si pretegnila noge, se oprtala s fotoaparati in pogumno zakorakala. Do Lovrenških jezer je ura in pol hoda skozi čarobni iglasti gozd pohorskega hribovja. Pot ni naporna in se le mestoma vzpne, sicer pa se vije po bolj ali manj širokih gozdnih poteh, dokler se tik pred jezeri ne prične lesena brv. Ta je tukaj nujna, saj gre za pravo visoko barje, kjer hoja tudi v tagumijastih škornjih ne bi bila najbolj varna. Nenadoma se sredi gozdov odpre pogled na ogromno polje, kjer raste le rušje, vmes pa je nekaj večjih kotanj z vodo, ki se jih skupaj imenuje Lovrenška jezera.


Že takoj na začetku se lahko vzpneš na razgledni stolp, s katerega vidiš in začutiš razsežnost tega edinstvenega naravnega pojava. Žal se je sonce skrilo za oblake, pričelo je močneje pihati in v zraku je bilo polno mrzlih kapljic, čeprav ni deževalo. Idilična pokrajina, kot jo poznava z mnogih fotografij, je tako izgledala bolj kot skrajna točka sveta, kjer se bo ploskev prelomila, če bova preveč izzivala usodo. Seveda sva se sprehodila do konca brvi in okoli vseh jezerc, a sva tudi kmalu ušla nazaj, v zavetje mnogo prijaznejših gozdov, v katerih sva lahko spet zadihala s polnimi pljuči. Nenadoma sva se zavedla, kako zelo mirno in spokojno je na Pohorju in kako prijetno se je sprehajati skozi tukajšnje gozdove. Ob znosnejših temperaturah in vremenu se gotovo spet vrneva nazaj!