04. november 2017

Jesenska pravljica na Zlatem griču


Ker se čez teden premikava gor in dol po Ljubljani, čez vikend pa skočiva domov na Dolenjsko ali na kakšen pohod na Gorenjsko, sva se odločila, da se tokrat odpraviva v nama manj znane konce. Tale teden, ko je bil najbolj ponedeljkast četrtek v letu in je bil naslednji dan že skoraj vikend, sva se sicer kar precej potikala po Štajerskih koncih. V torek sva se na poti k Aljini babici v Celje najprej ustavila na dvorcu Gutenbuchel in vzdihovala ob pogledu na zapuščen rastlinjak, se sprehodila okoli Velenjskega jezera in na hitro čez Velenje ter se odpeljala proti Celju. Ker sva imela do kosila še slabo uro, sva se šla en malček nastavljat sončku ob Savinji in na en giro po Knežjem mestu. Za naslednjič sva si pustila hišico na drevesu v mestnem gozdu in vse šmensi kavarničke, nazaj grede pa sva skupaj z našimi še nazdravila ob fontani piva v Žalcu in zmazala eno presto. Danes, v soboto, pa sva se po njamskem zajtrku spet vrnila na Štajersko.


Avtocesto sva zapustila na izvozu Dramlje in se odpeljala v smeri Žič. Že po nekaj minutah sva se ustavila pred staro, s trto zaraščeno zidanico s prekrasnim pogledom na vinograde in jesensko obarvane gozdove. Nisva mogla verjeti, da še nikoli nisva zavila v te kraje, čeprav sva se že tolikokrat peljala tako blizu. Griček zraven grička, vsi poraščeni z gozdom ali vinogradi, ducati zidanic in hišic posejanih po grebenih ter cerkvice na najlepših mestih, obsijane s soncem. Vse je kar žarelo od lepote.


Čez drn in strn sva prispela do parkirišča pred Gastužem, najstarejšo gostilno srednje Evrope, ki  nudi okrepčitev in prenočišče popotnikom že 550 let. Le nekaj korakov naprej pa se nama je odprl pogled na najstarejši samostan v Sloveniji in srednji Evropi, ki je pred kratkim praznoval 850 let obstoja - Žičko kartuzijo. Skrita v dolini reke Žičnice in obdana z mogočnim obzidjem je več kot 600 let dajala dom menihom kartuzijanskega reda, nakar je začela počasi propadati. V zadnjih desetletjih so jo zgledno obnovili in tako še danes predstavlja prostor, kjer se lahko v miru sprehodiš in občuduješ staro gotsko arhitekturo. Skozi ozke prehode med ruševinami, pod z bršljanom poraščenimi zidovi in opazujoč edinstvene zgradbe v zgornjem delu samostana, sva na koncu prišla v staro cerkev sredi kartuzije, od katere so ostali le še zidovi ter z mislim odplavala daleč v preteklost.


Jesensko sonce naju je vabilo naprej, skozi dolino, mimo starih vasi Špitalič in Škedenj do Žič, od tam pa v Slovenske Konjice, mestece obdano z vinskimi griči. A pred obiskom vinogradov sva se sprehodila še do dvorca Trebnik ter se vzpela na Stari grad



Ostale so ruševine, ki pričajo o nekdaj najmogočnejšem gradu na Štajerskem. Pot do gradu in skozi obzidje je čarobna, ruševine pa te pripeljejo do krasne razgledne točke, s katere se vidi vso konjiško dolino, obdano s tistočerimi trtami in Pohorjem v ozadju.


Najboljše pa sva si pustila za konec! Skozi prisrčno staro mestno jedro sva se odpravila proti  Zlatemu Griču, osemdeset hektarjev pravljično lepih, z vinsko trto poraslih pobočij, ki so ravno v tem letnem času najlepša. Zlato obarvani listi trt so ožarjeni z zahajajočim soncem dajali občutek, da sva se znašla v raju. In zares sva se! Lepšega jesenskega sprehoda, kot po idilični vijugasti cesti med živo-rumenimi vinogradi si skoraj ne znava predstavljati.


A tisti pravi nebeški občutki so šele prihajali. Na pozno popoldansko kosilo sva šla v restavracijo Zlati Grič, kjer sva se ob razgledu na z zadnjimi sončnimi žarki obsijane vinograde prepustila božanskemu razvajanju brbončic.


Dobri dve uri sva razvajala vse čute ob nekaj najboljših jedeh, kar sva si jih kdaj privoščila in ob celem repertoarju lokalnih vin, ki so bila prav vsaka posebej vrhunska in popolnoma usklajena z jedmi, ob katerih so bila postrežena. Penina rose, ki je dozorela v kleteh Žičke kartuzije, Renski rizling, Modra frankinja in Traminec. Pestrost okusov in nepozabno doživetje!


Po čudovito preživetem dnevu sva se odpravila v najin domek, v Vinogradniški dvorec Zlati Grič iz 15. stoletja, ki ima gotovo najlepšo lego daleč naokoli! Iz najinih soban, ki se razprostirajo v zgornjem nadstropju, se odpira božanski razgled na vse strani - na prostrana golf igrišča, obsijane trte, okoliške griče in na Slovenske konjice.

V sodelovanju z Zlati Grič
SHARE:
Blogger Template Created by pipdig