14. november 2017

36 razlogov za srečo

Essaouira, Maroko, maj 2017 (Olympus OM-10, Fuji Superia 200)

Stari fotoaparati me že dolgo privlačijo. In še danes se spomnim svoje prve mašince, plastičnega črnega kompaktnega fotoaparata z rdečo obrobo pri objektivu, ki se je odprl, ko si ga prižgal. In ja, bil je na film. Eden od tipičnih družinskih avtomatikov za fotkanje rojstnodnevnih zabav, in nekajkrat sem tudi sam smel pokurit kakšnega od šestintridesetih posnetkov. Že takrat je bilo posebno doživetje pa se sploh še nisem dobro zavedal, kaj počnem.

Pomladni cvetovi, april 2017 (Olympus OM-10, Fuji Superia 200)

Potem dolgo nisem razmišljal o fotografiji, ki sem se je oklenil šele na faksu. Skozi sem dal že toliko aparatov in objektivov, da se prijatelji že prav norčujejo, a si ne morem pomagati. Se pa tolažim s tem, da jih menjam vse počasneje in da imam opreme vse manj. Enako se mi dogaja pri stilu in obdelavi. Fotografiram le še z enim objektivom in obdelujem le še v Lightroomu, pa še to ponavadi samo osvetlitev in kontrast. Bolj je naravno, bolj mi je všeč.

V nomadskem šotoru, Maroko, maj 2017 (Olympus OM-10, Fuji Superia 200)

Vendar sem, ko sem že mislil, da sem končno zaključil z divjim preizkušanjem vedno novih aparatov in objektivov, znova odkril analogno fotografijo in odprl se mi je popolnoma nov svet. Na tisoče različnih fotoaparatov in starih objektivov, potem pa še kup različnih formatov, filmov, načinov razvijanja in obdelave. Pečen sem, to bom lahko preizkušal vse življenje!

Ljubljana, september 2017 (Olympus OM-10, Fuji Superia 200)

Na srečo je ogromno starih fotoaparatov zelo poceni, če le uspeš najti funkcionalnega, ne popolnoma spraskanega, zarjavelega in otrdelega. Kar res ni mačji kašelj. Večina aparatov je starih med 30 in 50 let in naprava mora imeti kar srečo, da preživi nekaj desetletij uporabe, stanja na policah in premeščanja iz rok v roke, iz stanovanja v stanovanje, iz izleta na izlet ...

Pustni karneval, Ljubljana, februar 2017 (Olympus OM-10, Fomapan 200)

Na meji z Alžirijo, Maroko, maj 2017 (Olympus OM-10, Fuji Superia 200)

Pri zbiratelju v Kranju, ki je imel v svojem ateljeju stotine starih fotoaparatov in kamer, sem si enega izbral in se zaljubil že po prvem filmu. Zdaj je minilo že leto dni in kar nekaj rolic filma, moji občutki pa so še vedno enaki. Še huje - na polici imam še enega analogca več in zdi se mi, da digitalna fotografija nima več tistega, kar iščem. Definitivno so digitalne fotografije ostrejše, čistejše, večje, barvitejše, iz njih se da narediti karkoli. Film pa ima nekaj, česar sploh ne znam opisati drugače kot dušo. Vsaka fotografija, tudi kakšna ne tako posrečena, ima svojo zgodbo in svoje občutke, ima nekakšen poseben izgled, eno tako neostro ostrino. Rad rečem, da so popolno nepopolne. Kot ljudje. Kot ljubezen. Ko jo zagledaš, preprosto veš.

Ulice Essaouire, Maroko, maj 2017 (Olympus OM-10, Fuji Superia 200)

In vsaka ima še večjo vrednost že zaradi samega procesa nastajanja. Za vsako se je potrebno potruditi mnogo bolj, kot pri digitalnih fotoaparatih. Saj veste, kliknete in vidite rezultat. Če ni v redu, kliknete še tolikokrat, dokler ne uspe in greste naprej. Pri analognih fotoaparatih imaš na voljo 36 posnetkov. Zato ne razmetuješ z njimi in ne narediš 50 fotografij enega motiva, da bi na koncu izbral najboljšega. Tukaj si vzameš čas in sredi 21. stoletja, ko se vse odvija bliskovito hitro, delaš počasi in z občutkom. Kot bi pritisnil na slow motion in vsako sekundo doživljal intenzivneje. Tukaj si sam svoj mojster: izbiraš osvetlitev, zaslonko, kader, postavitev subjekta/objekta. Za nekatere motive si vzameš tudi po nekaj minut. In potem pritisneš. Ni popravnega izpita, niti ne veš, ali ti je uspelo točno tako, kot si si zamislil.

Solkanski most, oktober 2017 (Olympus OM-1, Fuji Superia 200)

In ne slikaš kar vsega, kar pride mimo, ampak samo tiste stvari, ki ti dejansko nekaj pomenijo, tiste prizore, ki izpolnjujejo vsa tvoja pričakovanja - ko svetloba pade pod ravno pravim kotom, ko je osvetljena ravno prava stvar, ko so ljudje na ravno pravem mestu, ko cesta riše ravno pravo vijugo, ko so drevesa ravno prave barve, ko ima tvoja draga ravno pravi nasmeh.

Hradeckega most, Ljubljana, januar 2017 (Olympus OM-10, AGFA Vista 400)

Ko končno napolniš film, ga odneseš v foto studio, počakaš, da razvijejo film, kar je spet ena čarovnija zase, in šele potem dobiš v roke svoje izdelke (natisnjene ali skenirane). Ta trenutek je kot božično jutro. Vsaka od 36 fotografij je novo darilo, ki si ga komaj čakal in ga imaš končno v rokah. 36 zamrznjenih trenutkov. 36 unikatnih stvaritev, ki si jih izdelal sam, s svojimi rokami, mehansko in premišljeno. 36 razlogov za srečo.


SHARE:
Blogger Template Created by pipdig