30. oktober 2017

Odkrivanje zelenih kotičkov Slovenije • Renault Zoe


Na zadnji oktobrski vikend sva se končno spet odpravila na roadtrip. Po poletju, ko sva na cesti preživela ogromno časa, prevozila tisoče kilometrov in noči preživela pod zvezdami, sva se navdušena zopet napravila za na pot. Spakirala sva babičino deko iz Mehike, mini gorilniček, emajlirane  lončke in napolnjene baterije. Tokrat prvič v prtljažnik električnega avtomobila.


Pa se zapeljimo ...

Pot sva soustvarjala skupaj s sledilci na Instagramu in Facebooku - vi ste glasovali, skupaj z Zoe smo se odpeljali. Za izhodiščno točko ste izbrali Gorenjsko, natančneje Bohinj. Ploskala sva kot pingvina, tako imava rade tiste konce! Pri jezeru sva bila že malo čez sedmo zjutraj, tako da sva imela dovolj časa, da pozajtrkujeva še predno vzide sonce. Medtem ko sva uživala ob pogledu na s soncem obsijani Triglav, se je Zoe polnil na bližnji polnilnici tik ob jezeru. Kljub temu, da je bila baterija še precej polna, sva izkoristila priložnost (povrh tega še za brezplačno parkirišče) in uživala v brezskrbnem sprehodu ter fotografiranju.


Medtem ko sva ob jezeru zganjala romantiko pa ste nama z glasovanjem namenili prvo pravo avanturo: naslednja točka najinega izleta naj bi bila dobrih dva tisoč metrov nad morjem - na Mangartskem sedlu! Čeprav bi alternativa, kremšnita na Bledu, prav zares sedla ob kavi, sta nama srčka začela hitreje biti ob misli na eno najinih najljubših lokacij. Zoe nisva še nič povedala, samo speljala sva in jo čez Pokljuko mahnila proti Kranjski Gori.

Mimo ljubkih vasic, kot sta Koprivnik in Gorjuše, pa vseh planinskih kočic vmes, je bila pot zares čarobna. Na Pokljuki sva se med visokimi smrekovimi krošnjami sprehodila med drevesi in odkrila eno izmed mnogih močvirnatih jas, ki sva jo morala raziskati po dolgem in počez, dokler se nama niso koraki že tako pogrezali v razmočena tla, da sva se zapodila nazaj proti avtu.

Skozi Pokljuško dolino sva prispela do jezera Kreda. Pogled nanj naju je spomnil na Lago di Sorapis, ki sva ga poleti občudovala v Dolomitih. Na pašniku ob jezeru sva se zagledala v ljubko sivo muco, že v naslednjem trenutku pa bežala, saj jo je začel loviti razigrani mladi bikec, midva pa nisva bila prepričana, proti komu izmed nas je usmeril roge. 


Mimo doline Krme sva prišla v Mojstrano in malo za tem v Kranjsko Goro, kjer sva podobno kot v Bohinju spet parkirala v centru in Zoe priklopila na brezplačno elektriko. Tako se je spet napolnil, medtem ko sva se nastavljajoč opoldanskemu sončku razvajala na terasi kavarne.


Vršiška cesta je bila žal zaprta, zato sva nadaljevala skozi Trbiž in se čez Predel vrnila v Slovenijo. Na prelazu so se nama zarosili učki, ko sva zagledala s soncem obsijani Mangart visoko nad nama. Verjetno sva zato spregledala kup tabel, ki so opozarjale, da je cesta na Mangartsko sedlo zaprta zaradi zimskih razmer. 


A razmere so bile, prav nasprotno, toplo-jesenske. Cesta pa ni bila kaj dosti manj prometna kot poleti. Predvsem je bilo ogromno tujcev, ki očitno ne razumejo naših prometnih znakov pa če so še tako mednarodni.


Zoe ni imel izbire, zdelo pa se je, da tudi on ni dojel, da gre za zahteven vzpon, za najvišje speljano cesto v Sloveniji, na kateri ostala vozila brez emisij (beri: kolesa in noge) potrebujejo kar nekaj časa, da jo premagajo. Zoe se je obnašal bolj zmogljivim terencem podobno. Niti v enem trenutku, niti na največjih naklonih ni izgubil sape. Ves čas se je peljal kot po ravnem in če ne bi uporabljala zavor, bi kar poletela na vrh. A čisto do vrha vseeno ni šlo, ker je na zadnjem kilometru nekaj konkretnih zaplat snega, ki jih nihče ni zmogel premagati. Parkirala sva, pomalčkala kosilo, si skuhala kavo, potem pa naslednjo uro skakala naokrog in fotografirala. 

Pri spustu v dolino sva uživala še toliko bolj, ko sva opazila, da takoj, ko stopiš s plina, Zoe skladišči energijo in jo pošilja nazaj v baterijo. Tako sva dol grede gotovo dobila nazaj pol tistega, kar sva porabila na poti navzgor, in prišla do zaključka, da z Zoe, višje kot greš, več prihraniš!


Dnevi pa so že precej kratki, zato sva kljub trudu zamudila sončni zahod v Kobaridu, ki ste ga izbrali za zadnjo destinacijo dneva. Skušala sva rešiti, kar se je rešiti dalo, in se vzpela na višje ležečo in nič manj lepo Drežnico, kjer sva res ujela še nekaj sončnih žarkov, vzdihovala ob lepotah s soncem obsijanega Krna in se vrnila v dolino. Tam sva pred spanjem zavila še v picerijo Fedrig, kjer pečejo ene najslastnejših pic, pa še krepko čez rob krožnika gledajo. Zasluženo napokana sva se po napornem dnevu stisnila in kmalu zaspala ob pregledovanju fotografij.

Zbudila sva se v turobno jutro. Sicer čudoviti kraji ob reki Soči so naju podili na jug, iskat bolj prijetne prizore. Prvo sonce sva dočakala šele v Solkanu, kjer so na mostu ravno začeli postavljati rampo za bungee skakanje. Midva sva neslišno švignila v klanec, okoli Sabotina, in v sončna Goriška Brda! Grozdje so že obrali, a sva še vedno lahko občudovala rdeče obarvano listje tisočerih vinogradov, vmes pa cele nasade kakijev. Skoraj pri vsaki hiši je kakšen rasel in nisva si mogla kaj, da ne bi na hitro skočila in jih nekaj narabutala. Prav tako ni dolgo trajalo, da sva ugotovila, da kljub živo oranžni barvi še niso zreli. Morda kdo ve, če dozorijo tudi utrgani?


Ustavila sva se pri Sv. Križu nad Kojskim, se povzpela na razgledni stolp v Gonjačah in v obupni opoldanski razpršeni svetlobi komaj ugledala ljubko Šmartno. Nekaj minut kasneje pa sva se že sprehajala po čarobnih uličicah. Staro jedro je resda zelo majhno, a vsekakor vredno obiska, kar je pokazala tudi množica turistov, ki so se prišli nastavljat soncu in uživat v morda najboljši kapljici v Sloveniji.


Naju pa je čas že lovil. Naslednja postojanka je bila Lipica. Tja sva se odpravila mimo Nove Gorice in naprej po eni najlepših cest! Od Branika, prek Komna in potem skozi Dutovlje, Tomaj, Križ in do Sežane, je morda 25 najlepših kilometrov v Sloveniji. Nad Branikom je mogočen grad, lušten vzpon in potem divja planota na vrhu, kjer se med grmovjem in kamni pasejo konji, nakar se cesta do Sežane vije skozi gozdove, travnike, vinograde in majhna jedra starih krajev. Nisva se mogla odločiti, kaj je bilo lepše. 


Na koncu sva zmago podelila Lipici, ki s svojimi drevoredi, belimi ograjami in pašniki z najlepšimi konji na svetu preprosto nima konkurence. Nazaj v Sežani sva šla pogledat še v botanični vrt, ki je eden večjih in lepših v Sloveniji, a je bil glavni rastlinjak žal zaprt. 


Ob zadnjih sončnih žarkih sva se podala proti domu, s krajšim postankom na Ravbarkomandi, ker nama je ravno malo zmanjkalo, da bi naju baterija pripeljala do Ljubljane. A nič ne de, tudi počitek je prav prišel, da sva malo zbrala misli in vtise.

V dveh dneh sva prevozila 480 kilometrov in uživala v prav vsakem izmed njih! Prvi razlog je Slovenija. Naj se sliši še tako kičasto in zlajnano, res živimo na enem izmed najlepših koščkov tega planeta. In naj jo še tako raziskujeva, je nikoli ne raziščeva toliko, da ne bi naslednjič odkrila še kaj novega in še lepšega, kot je bilo vse doslej. Tudi na oblačen in hladen poznojesenski vikend nama je ponudila nekaj čudovitih trenutkov. Drugi razlog pa Zoe, ki naju je povsem prepričal s svojo poskočnostjo in igrivostjo - v njem preprosto ne moreš biti slabe volje. Da ne omenjava super občutka, ko veš, da prav nič ne izpuščaš v čudovito naravo okrog sebe; da je avto tih, kot miška, da se slišiš tudi, če šepetaš; da super izgleda in ves čas dobivaš odobravajoče poglede ljudi, ki jih srečuješ; da je izjemno preprost za uporabo in si lahko pozoren na druge stvari, za katere doslej morda nisi imel časa; da je zelo praktičen, ker te skoraj vedno čaka parkirno mesto in večinoma brezplačno polnjenje baterije, in ker s to baterijo lahko ves dan roadtripaš naokoli. Na teh 480 kilometrih sva jo polnila vse skupaj tri ure in za to zapravila deset evrov (na bencinskih servisih ob avtocestah stane polnjenje pet evrov za pol ure), za nameček pa še sam polni baterijo med vožnjo - računalnik je pokazal, da sva na ta način privarčevala skoraj tretjino porabljene energije.

Skratka, Zoe naju je prepričal in upava, da sva ga prepričala tudi midva, da se nama ne bo skril za kakšen vogal, če ga bova spet želela zapeljati.

V sodelovanju z Renault Slovenija

SHARE:
Blogger Template Created by pipdig