Če imate veliko energije in časa, je morda najbolje, da se v osrčje durmitorskih gora podate peš iz Žabljaka, mimo Črnega jezera in naprej, si na poti ogledate še katero od jezer, obiščete ledeno jamo, kjer so tudi sredi poletja ledeni kapniki in se po 5-6 urah vzpnete še na najvišji vrh, Bobotov Kuk. Če ne želite pešačiti ves dan in imate možnost prevoza, pa je odlična opcija, da se z avtom odpeljete do izhodišča, dosti bliže najvišjim vrhovom.

Bobotov Kuk

Nekaj kilometrov iz Žabljaka proti Nikšiču in Šavniku, se v desno odcepi ožja cesta (smer Trsa), ki vas po verjetno najlepši gorski poti v regiji, mimo jezer in slikovitih gora pripelje na dobrih 1900m visok prelaz Sedlo, od koder lahko uživate v razgledu nazaj na vzhod in naprej na zahod, kjer se spektakularna cesta vije še skoraj 30 kilometrov do Plužin.  Midva sva se prvi dan zapeljala še malo naprej od Sedla, do Šarbana, ki je eno od izhodišč na vrh z morda najlepšim razgledom, Prutaš (2393m).

Škrčka jezera in Šareni pasovi

Najprej sva se vzpela na Škrčko žrelo (2114m), od koder sva prvič zagledala Bobotov Kuk. Še bolj pa naju je navdušil pogled na Šarene pasove vzhodno od naju, ki so pravo čudo narave: zeleno poraščeni kamniti nanosi, za katere se zdi, kot da jih je nekdo zmečkal skupaj.

Sedlano Gredo

Nadaljevala sva proti zahodu, po razglednem grebenu, kjer sva se ves čas obračala nazaj in občudovala Bobotov Kuk in njegove sosede. Nazaj proti izhodišču sva zdaj zagledala slavno Sedlano Gredo, ki se dviga nad Sedlom in ji upravičeno pravijo "sedež bogov". Pred nama pa se je počasi začela kazati značilna Prutaševa južna stena, sestavljena iz stotin popolnoma ravnih kamnitih slojev, ki so se neločljivo stisnili v eno. Narava je res uporabila svojo domišljijo v Durmitorju.


Po kakšnih dveh urah vzpona sva dosegla vrh in odprl se nama je pogled na vse strani, od Sedla in oddaljenih pokrajin proti Nikšiču na jugu, do sotesk in kanjonov pri Plužinah, ki jih objemajo Bosanska in Srbska gorovja, edino proti Žabljaku je pogled zakrival Bobotov Kuk. Ko sva se malce spustila po severnem pobočju Prutaša, sva zagledala še čudovita zeleno-modra Škrčka jezera. Prutaš res razvaja!


Načrtovala sva tudi obisk Škrčkih jezer, a bi se do njih morala konkretno spustiti (za približno 700 metrov) in potem ponovno vzpeti za 400 in spustiti za 300, da bi prišla do izhodišča, kjer sva parkirala avto. Tako sva upoštevajoč, da naju naslednji dan čaka še vzpon na Bobotov Kuk, raje prej zavila s poti proti jezerom in si utrla svojo pot nazaj do Škrčkega žrela (kar nama je prav tako vzelo ogromno energije zaradi plezanja po brezpotju) in do avtomobila.

Za pot na Prutaš in po isti poti nazaj, potrebujete do 4 ure zmerne hoje. Če se s Prutaša spustite do Škrčkih jezer in se vrnete na Šarban po označeni poti, pa do 6 ur. Midva sva bila nekje vmes, po svoje, kot ponavadi.