28. avgust 2017

Vzpon na Prisojnik in popoldne ob jezeru Jasna


Po nevihtni noči v Erjavčevi koči, sva se zbudila v čudovito jutro na Vršiču. Nebo je rdeče žarelo, dan se je počasi prebujal. Na pol v spanju sva se preoblekla in nataknila gojzarje ter se odpravila Prisojniku naproti. Lansko poletje sva se zaradi slabega vremena obrnila na pol poti do vrha. Bilo je tako zelo oblačno, megleno, hladno in vetrovno, da nisva skoraj nič več videla pred sabo in s povsem otrplimi prsti na rokah priznala poraz močnejšim silam od sebe. Prisojnik je postal tista misel v ozadju, ki te ne izpusti vse leto in te preganja v sanjah, da se ves moker zbudiš in si pripravljen tudi v pižami iti nazaj in si ga pokoriti. Ob prvi priložnosti sva morala opraviti z njim, enkrat za vselej.


Tokrat je bilo nebo brez oblačka, s seboj sva imela vsega dovolj in nič naju ni moglo ustaviti. Odpravila sva se po slovenski poti, ki je najlažja in malo daljša od grebenske, ker precej bolj kroži okoli gore. Nekaj časa nama je bilo malo žal, da nisva zavila na greben in se raje spustila po slovenski, a tudi slovenska pot ni bila tako enostavna. Ko preide v popolnoma kamnit svet, postane teren precej zahteven. Izpostavljenih delov ravno ni, so pa hudo nadležni skalnati odseki, prekriti z drobnim, drsečim peskom. Klinov je ravno za vzorec, markacije so včasih slabo vidne in kar pogosto se je treba malo znajti in poplezati po svoje. Gore pa kar ne zmanjka. Prisojnikova južna pobočja so zelo razsežna in ko stojiš nekje na sredi, se ti zdi, da se razteza v neskončnost. Kamnit svet nama je vsake toliko popestril kakšen kozorog, ki je skakal po navidez gladkih stenah in žvečil mah, ki edini še raste na teh višinah. 


Na vrh sva prijetno utrujena prispela po treh urah in bila kar malo presenečena nad gnečo. A v naslednje pol ure je prišlo še veliko več planincev. Kmalu je bil pravi uspeh najti prosto mesto za počitek. Ljudje so trumoma prihajali in vse težje je bilo uživati v tišini in razgledu na vse možne Julijce. Vršič se je zdel tako zelo daleč v dolini, skoraj tisoč metrov nižje. Nad njim Mojstrovke in mogočni Jalovec v ozadju. Pa Kranjska gora in nad njo mogočni Špik pa Križ in Stenar, ki sva ju osvojila nedolgo nazaj. In Razor ter Triglav v ozadju. Razgledov s Prisojnika res ne manjka. 


Sredi množice sva komaj našla svoja nahrbtnika in se počasi odpravila po isti poti navzdol. Ker se po grebenski ni tako luštno spuščati, kot vzpenjati, in ker bi se najbrž morala vsakih nekaj metrov umikati prihajajočim planincem. Take gneče v gorah res še nisva doživela. Slovenska pot je bila mnogo manj obljudena in prav simpatična tudi nazaj grede. Čas je ob intenzivnih pogovorih in fotografiranju pa drsanju in spotikanju po skalah hitro minil. Sonce je zdaj posijalo tudi na južno stran in postajalo je vse bolj vroče. Neskončno so se nama smilili pohodniki, ki so šele takrat začenjali z vzponom. Nekateri so bili popolnoma premočeni in vidno dehidrirani že ob vznožju. 


Na Vršiču pa naju je čakalo še zadnje presenečenje. Slavni prelaz se je spremenil v en velik živ žav. Vse klopi pri kočah so bile polne potnikov, motoristov, kolesarjev in pohodnikov. Po cesti so se avtomobili le stežka premikali skozi množico ljudi in parkiranih prevoznih sredstev. Med avtomobili pa so bile še posebej posrečene ovčke, ki so v iskanju sence našle zavetje pod blatniki in prikolicami. Če bi prišla na Vršič sredi dopoldneva, verjetno ne bi imela kje parkirati. Tako pa sva vsa srečna, ker sva tako dobro izkoristila dan, skočila v avto in se hitro spustila v dolino. Z ogromno sreče sva našla parkirno mesto ob jezeru Jasna in nabirala energijo v zavetju drevesnih krošenj, s pivom v roki in reko Pišnico med nogami. 

Gorenjska, rada te mama!
SHARE:
Blogger Template Created by pipdig