06. avgust 2017

Čarobno jezero Sorapis


Jezero Sorapis je eno tistih čudes, ki jih moraš videti v živo, pa še vedno težko verjameš, da so resnična. Na srečo se do njega ne da priti z avtomobilom, ker bi potem najbrž morali stati v vrsti za ogled, ni pa težko dostopno, tako da si ga lahko gre še vedno ogledat skoraj vsak, ki premore nekaj volje in nekaj ur časa. Upava, da vam volje zaradi te objave ne bo zmanjkalo, čas si boste pa žal morali najti sami.


IZHODIŠČE

Izhodišče, kjer boste parkirali avto, je prelaz Tre Croci (1805m), kamor lahko pridete iz Auronza (če prihajate iz Slovenije) ali iz Cortine d`Ampezzo (če ste že v Dolomitih). Preko tega prelaza boste morali tudi na poti do jezera Misurina in parka Tre Cime, a to je že zgodba za naslednjič.

Hudo obljuden ta prelaz sicer ponavadi ni, tako da ni težko najti parkirnega mesta nekje ob cesti. Prav tako ni težko najti smeri proti jezeru Sorapis. Tik pod vrhom prelaza (iz smeri Auronza) ob pašniški ogradi stoji velika informativna tabla, kjer dobite vse potrebne informacije. Če neradi izgubljate čas, pa lahko brez skrbi krenete po poti mimo table skozi gozd.

POT

Pot nosi številko 215, tako da v nadaljevanju samo sledite tem oznakam. Je pa načeloma široka, lepo urejena in zelo težka za zgrešit. Nama je to seveda uspelo že kmalu po začetku, ko sva se znašla na zelo ozki in izpostavljeni poti pod gorsko steno. Vendar nisva bila edina. Nasproti sta nama prišla dva pohodnika, ki sta v polomljeni angleščini dejala, da smo najbrž malo zgrešili in s prstom pokazala na lepo in široko pot deset metrov pod nami. Nazaj grede smo preusmerili še celo skupino osnovnošolcev z učiteljicami. Očitno gre za res kritično točko, tako da bodite pozorni po kakšnem kilometru hoje in izberite spodnjo pot, ko pridete na manjši razcep.


V nadaljevanju se večinoma spuščate in dvigate skozi gozd in prečite kakšno melišče in potok, tudi manjši slap se najde vmes. Vse bolj pa se kažejo tudi okoliške gore, v vseh smereh. Poleg Monte Cristallo, boste lahko videli tudi jezero Misurina in Tre Cime nad njim, pred vami pa se bodo odpirale mogočne stene skrajnega vzhodnega dela gorovja Sorapiss. Po kakšni uri hoje se začne tehnično zanimivejši del, ko se pot vzpne po skalah, a je vse zelo dobro zavarovano z zajlami in pravimi stopnišči. Malo bolj pazljivi bodite le na rahlo izpostavljenem delu, kjer iz skal v dolino teče voda in so tla spolzka.


Čaka vas le še krajši sprehod, spet skozi gozd, in kmalu boste uzrli planinsko kočo Rifugio Alfonso Vandelli na svoji levi, vi pa naredite le še nekaj korakov naravnost mimo nje in zagledali boste nekaj, česar zlepa ne boste pozabili. 


Že sama lokacija je izjemna: jezero, obdano s čudovitimi gorami, a tega sprva niti ne opaziš. Vsaj midva se preprosto nisva mogla nehati čuditi barvi vode. In ko se ji približaš in greš s prsti po njej, ti ni nič bolj jasno. Kot bi nekdo zlil ogromne količine mila v jezero. Ali lepo razredčil barvo za pleskanje. 


Ko se boste nehali čuditi naravi, priporočava še pol urni sprehod okoli jezera in poljubno dolgo pavzo, morda piknik na obali ali dobro kosilo v koči. Hudega vam ne bo. Potem pa po isti poti nazaj.

PA ŠE TO!


Če se le da, pojdite zgodaj dopoldne, ker se proti poldnevu okoli jezera zbere zares ogromno število ljudi in izkušnja ne bo tako čudovita. Septembra se gužve najbrž ne rabite preveč bati pa še jesenske barve znajo pot in okolico jezera še polepšati!

SHARE:
Blogger Template Created by pipdig