Kot sva že pisala, se na najvišji vrh Durmitorja lahko podate kar iz Žabljaka oziroma od Črnega jezera. Če imate časa na pretek, je to gotovo najboljša možnost, ker boste na poti videli še mnogo zanimivosti - nikar ne izpustite ledene jame s kapniki! Ves čas boste lahko uživali tudi v pogledu na Črno jezero in se postopoma dvignili v visokogorski svet. Vendar vam pot lahko do vrha in nazaj vzame 10 do 12 ur.
Midva sva se raje zapeljala do parkirišča na Sedlu, od koder naj bi bilo do vrha le 2 do 3 ure hoje. Če za dlje časa parkirate na Sedlu, vam ne bo ušla vstopnina v NP Durmitor (kakor tudi ne pri Črnem jezeru, kjer boste morali dodatno plačati še 2 eur za parkiranje), ki znaša 3 eur na osebo. Vas bo pa sprejel izjemno prijazni in nasvetov polni "ranger" narodnega parka, ki vam bo odgovoril na vse, kar bi vas utegnilo zanimati.


S sedla sva se hitro vzpenjala in že uživala v sijajnih razgledih. Res je luksuz, ko že začneš nad gozdno mejo in si ves čas v pravem gorskem svetu. Po dobre pol ure vzpona se pot položi in kar nekaj časa poteka po precej ravninski planini, polni skal in kamenja, med katerimi lahko najdete tudi izvir res odlične pitne vode. Po rahlem vzponu pa se pot močno spusti do manjšega ledeniškega jezerca Zeleni vir, ki skrito v kamnitem svetu precej spominja na kakšno izmed višje ležečih triglavskih jezer.


Vsekakor lepo, a naju je kar zadelo, ko sva ugotovila, da sva bila kljub vsej prehojeni poti še vedno približno na višini izhodišča in naju je še vedno čakal praktično celoten vzpon. In to kakšen! Pot se takoj postavi pokonci in niti malo ne popušča. Na pripekajočem soncu se je zdelo, da klanca nikoli ne bo konec. Precej utrujena sva le prisopihala na sedlo ob vznožju Bobotovega Kuka, kamor so množično prihajali tudi pohodniki s Črnega jezera, pogosto v sandalih ali mestnih supergah. Prav smilili so se nama, ko sva opazila, da se pot nadaljuje še vedno močno navkreber, a zdaj po drobnem pesku na gladkih skalah in strmem melišču, kar bo že nama v gojzarjih povzročalo težave.

Pot se kmalu po strmem prečenju melišča spet položi, postane pa tehnično zahtevnejša. A ob razgledih, ki se ponujajo s police pod vrhom, naju to niti ni ganilo. Po nekaj zajlah in klinih sva se hitro vzpela in prebrodila neprijetni del, kjer je potrebno zadnjih nekaj metrov spet plezati po drsečih skalah, polnih peska, nato pa se končno znašla na vrhu, na 2523m!


Z vrha se spet vidi na vse strani, proti morju, vse do gorovij Bosne in Srbije pa spet na Škrčka jezera in proti Žabljaku na Črno jezero. Vse so nama razkazali in obrazložili izjemno simpatični štirje domačini, ki sicer delajo v Nemčiji, med dopustom pa lazijo po vseh mogočih gorah na Balkanu. Zelo dobro so poznali tudi Slovenijo, nad katero niso mogli skriti navdušenja. Ob klepetu in malici je čas hitro minil in čeprav se nismo spuščali skupaj, sva jih še nekajkrat ujela in spet poslušala o krasni Sloveniji in kam vse še obvezno morava iti v Črni Gori. Črnogorci so res super!


Sicer pa je tudi pot nazaj precej naporna. Kljub višinski razliki (okoli 600 metrov) med izhodiščem in vrhom, sva z vsemi vzponi in spusti gotovo premagala vsaj 1000 metrov. Po štirih dneh celodnevnih pohajkovanj s tako napornim vzponom na koncu, sva bila res pošteno izmučena. A lepot Durmitorja se še nisva naužila in ob prvi priložnosti se bova vrnila raziskovat še vse druge vrhove, ki sva jih tokrat izpustila.


Vzpon na Bobotov Kuk je tehnično nezahteven, a zahteva solidno kondicijsko pripravljenost in ga ni za podcenjevati. Najkrajši pristop vam bo s Sedla vzel od 4 do 6 ur, najdaljši s Črnega jezera pa do 12 ur. Kar pogumno!