14. julij 2017

Nepozabno doživetje v dolini Grbaje


Če se kadarkoli znajdete v teh odročnih krajih, se morate vsaj zapeljati in malo sprehoditi po dolini Grbaje. Preprosto ni besed za te lepote, morda se lahko povleče le vzporednica z Logarsko dolino. Prava ledeniška dolina z gozdom in pašniki v sredini ter visokimi dvatisočaki, ki ustvarjajo nekakšen gorski amfiteater, v katerem postanemo ljudje zgolj male pikice, začarane od lepot narave.
Planirala sva vzpon na prijaznejši desni gorski greben, od koder bi imela najlepši pogled na s soncem obsijane velikane na drugi strani. Toda tam, kjer bi se pot morala začeti, so pohodniške table usmerjale na poti in vrhove s povsem drugačnimi imeni, kot so bila navedena na zemljevidu in opisih poti. Tako sva se iščoč pravo tablo sprehodila do konca doline, kjer so naju pričakale nove table, a spet s povsem neznanimi imeni, od katerih je bilo le eno navedeno tudi na zemljevidu. Postalo je očitno, da želene smeri ne bova našla, zato sva spremenila načrt in se odločila za edino, na zemljevidu in resničnem svetu, označeno pot v samo nedrje dvatisočakov, točno na sredini nad dolino.


Pa se je kmalu zalomilo. Prave markacije sva očitno zgrešila že na začetku in zabredla v pragozd, poln visoke podrasti in podrtih dreves. A sva se odločila, da poizkusiva vseeno najti svojo pot do vrha, ker sva že malo obupala nad markacijami. Dve uri sva se potila in plezala po skalah, jokala ob stiku s koprivami, iskala tla v gosti podrasti, a vztrajno nadaljevala vedno višje in višje. Prečkala sva suhe hudourniške struge, polne krušljivega kamenja, plezala po drevesih in se prebijala naprej. Počutila sva se kot otroka, ki raziskujeta domači gozd, a se čisto zares nisva mogla sprostiti. Navsezadnje sva bila v pragozdu, na pobočju "prekletih" gora, blizu meje z Albanijo, kjer sploh nihče v resnici ni vedel, da sva zabredla tja in bi naju verjetno iskali več dni ali mesecev, če bi se nama kaj zgodilo.


Na koncu sva naletela na nepremostljivo oviro. Nekaj deset metrov visoka gladka stena nama je zaželela več sreče prihodnjič in naju prisilila, da začneva iskati pot nazaj dol. Nazaj po isti naporni poti nisva hotela, zato sva brskala naprej in potrebovala še naslednji dve uri, da nama je končno uspelo! Tik pred vznožjem vzpona sva našla markirano pot, ki se je kmalu izgubila med podrtimi drevesi in raje nisva skušala spet nazaj v klanec po njej. Dovolj je bilo, da sva preživela brez poškodb, čeprav je ostal grenak priokus, ker nama ni uspelo prilesti med lepotice tam zgoraj. Tudi sem bo treba spet!
SHARE:
Blogger Template Created by pipdig