29. julij 2017

Nebeški Dolomiti


O Dolomitih sanjava že leta - najprej vsak zase, zadnje leto pa skupaj vsake toliko otožno vzdihujeva. Nekaj v smislu nemške besede Fernweh: pogrešanje kraja, kjer še nisva bila. Prejšnji teden se je končno vse poklopilo in z eno nogo sva že bila v avtu, a izredno slaba vremenska napoved nama je vzela vsakršno upanje. Potem pa sva konec tedna iz prve roke izvedela, da se na napoved ni možno preveč zanašati, ker je bilo krasno, sončno vreme skoraj ves teden. Nič, čeprav napoved za ta teden ni bila dosti boljša, sva spakirala in šla. Kar bo, pa bo! In bilo je božansko!


Lago di Sorapiss


Prvo jutro sva parkirala na prelazu Tre Croci in se odpravila na nezahteven pohod do jezera Sorapis. Sprehod skozi iglasti gozd, mimo slapov in malo tudi po pobočju gore, je bil krasen uvod, ki je postal prav spektakularen, ko sva zagledala jezero. 


Sicer sva ga že večkrat videla na slikah in sva vedela, kaj naju čaka, a nič te ne more pripraviti na tak prizor v živo. Barva vode je naravnost nora in kar dolgo sva rabila, da sva dojela, da je jezero resnično in da ne bo izginilo pa če si še tako močno maneva oči. 


Ko sva se vračala, se je vreme res poslabšalo, ponekod je malo rosilo, a hujšega ni bilo. Ves dan so se sonce in oblaki borili za svoje mesto na nebu in prav lepo je bilo opazovati kraje v tej igri svetlobe. Vsakih nekaj minut je bila slika drugačna.


Spustila sva se v Cortino d`Ampezzo in na poti opazovala čudovito osvetljeni Monte Cristallo, potem pa nadaljevala prek prelaza Falzarego v dolino Badia, ves čas skozi osupljivo lepo pokrajino. 


Skoraj vsako gorovje je druge barve, še posebej pa so naju navdušili travniki, ki so morda najlepše zelene barve, kar sva jih kdaj videla. Kmalu sva prispela v eno od ljubkih alpskih vasic Corvaro, kjer sva začela s krožno potjo okrog gorovja Sella, ki jo večina kolesarjev in smučarjev pozna po imenu Sellaronda.


Vzpela sva se na prelaz Gardena, kjer je bilo tako hladno in vetrovno, da sva se hitro pobrala naprej, mimo doline Gardena in spet navzgor na prelaz Sella. Ta nama je bil s svojo širino zelo všeč, a sva vseeno nadaljevala še enkrat dol in gor na najvišji prelaz v krogu, Pordoi (2241m). Od tu sva ravno tako lahko opazovala gore, ki kraljujejo prelazu Sella, z gorovjem Langkofel oz. Sassolungo na čelu, pridobila pa sva še nekaj drugih in prespala ob vznožju mogočnih sten gorovja Sella.

Passo Pordoi & Piz Boe


Zjutraj sva zgodaj vstala in se povzpela višje nad prelaz Pordoi, kjer sva pričakala prve sončne žarke, ki so osvetljevali najvišji vrh Dolomitov, Marmolado, ki leži nasproti Selli. Cilj vzpona pa je bil še mnogo višje. 


Zapustila sva travnata pobočja in se znašla na strmi poti po melišču, med stenami Selle. Šele ko stojiš med njimi, začutiš njihovo veličino in se zaveš, kako zelo majhen si v tem ogromnem gorskem svetu. Hitro sva prišla na vrh melišča, kjer naju je prijazno pozdravila planinska koča na 2848 metrih višine. Pred nama se je razkrila ogromna planota z veličastnim vrhom Piz Boe (3152m).


A zaradi planotaste pokrajine, je tukaj veter še močnejši, kot na prelazih in kljub temu, da sva imela na sebi kar nekaj plasti oblačil, naju je zeblo do kosti. Kljub veliki želji po prvem osvojenem tritisočaku, ki je bil oddaljen manj kot uro hoda, sva se morala vrniti nazaj v dolino. Močan veter v kombinaciji s temperaturo tik nad lediščem, je naredil svoje. Piz Boe bo moral počakati do naslednjič.

Marmolada


Razočarana sva se vrnila v dolino Fassa in se mimo še enega prelepega kraja Canazei, vzpela na prelaz Fedaia, kjer leži sinje modro akumulacijsko jezero. Tam sva se tolažila ob kavici in se odločila, da se še enkrat odpraviva med oblake, tokrat s tamkajšnjo retro vlečnico, ki je že sama po sebi doživetje.


Počasi sva se dvigala in uživala v razgledih na vse več gora in dolin, dokler se nisva spet znašla v povsem kamnitem svetu in izstopila pri luštni koči, kjer je na terasi stregel natakar z usnjenim predpasnikom, ljudje pa so se sredi pobočij Marmolade pozibavali na soncu v ritmih polke. 


Midva sva se vzpela višje, do še ene planinske koče, od koder se nama je odprl pogled na ledenik in kmalu sva se povzpela še do te edinstvene naravne znamenitosti, ki počasi, a vztrajno izginja. Vse okoli se sliši žuborenje stotin potokov, ki polnijo jezerca in izginjajo med skalami, se spet pojavijo in spet izginejo, na svoji poti do rek v dolinah. 


Za vzpon na vrh Marmolade bi potrebovala še zimsko opremo in kup izkušenj, sva se pa več kot zadovoljila tudi z razgledi z vznožja ledenika, ki so segali daleč naokoli. Najlepši pogled pa je bil na Sello, razkošno planoto z odrezanimi stenami in piramidastim Piz Boe, ki se dviga na sredini.

Lago di Misurina

Nadaljevala sva še preko slovitega prelaza Giau, ki je spet postregel z razkošnimi razgledi na vse strani, se spustila v Cortino, se spet vzpela na prelaz Tre Croci in pristala ob jezeru Misurina, ki pozno popoldne nudi najlepše pogoje za fotografiranje nekdanjega Grand Hotela Savoy z gorami v ozadju. 

Tre cime di Lavaredo

V prijetnem letovišču, sva ob jezeru povečerjala, nato pa nadaljevala pot še višje, na najbolj spektakularen kraj tokratnega izleta. Ravno ob sončnem zahodu sva prispela na parkirišče na skoraj 2400m, tik ob slavnih Tre Cime di Lavaredo. Razgled je bil nepozaben in kmalu nama je postalo jasno, da narodni park tukaj premore mnogo več, kot Tre Cime.


Ko sva se naslednji dan podala na pot okrog slavnih stolpov, sva hitro prišla do zaključka, da so Tre Cime le eni in ne nujno najlepši izmed neštetih vrhov v okolici. 


Neverjetno, kako je lahko tako blizu skupaj nastalo toliko edinstvenih gora, od gladkih sten in polic, do izjemno nazobčanih gora, ki imajo po več deset vrhov, do elegantnih grebenov in popolnih osamelcev. 


Monte Paterno, poleg koče Dreizinnen, ima po svojem grebenu prave naravne skulpture, ki spominjajo na kipe, ki krasijo baziliko Sv. Petra v Vatikanu. Narava si je očitno izbrala Dolomite za enega izmed svojih največjih umetniških projektov.


Štirje dnevi so minili, kot bi mignil. Izkusila sva ogromno, a gotovo naju v Dolomitih čaka še veliko nenapisanih zgodb. Toliko gora, jezer, rek, dolin, cest, smučišč na enem mestu. To mora biti raj na zemlji.


V sodelovanju z Goat story
SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig