01. julij 2017

Dubrovnik, Pasjača in Cadmos village


Nama je bila noro všeč že cesta med Neumom in Dubrovnikom in naprej. Jadranska magistrala tu odpira razglede na Pelješac in nato na Elafitske otoke, ki so kot prizori iz sanj. Takih divjih, razgibanih otokov še nisva videla v živo. Tudi sama obala na tem območju je močno skalnata, polna klifov - tako prvinska in surova - z le občasnimi rivierami vmes, kjer je dostop do morja lažji. Edina slabost je bil gost popoldanski promet in pomanjkanje možnosti za prehitevanje po tej izrazito ovinkasti in nepregledni cesti. Pa sva ga vseeno dočakala. Pogled na Dubrovnik, nič slabši od fotk, ob katerih sva cedila sline pred odhodom na pot. Toda ura je bila že pozna. Odpravila sva se prespat in se vrnila naslednje jutro.



Po kar preveč turističnem Mostarju si nisva obetala preveč dobre izkušnje z Dubrovnikom. In res se ni najbolje začelo. Zavila sva proti centru in skušala parkirati že v prvi parkirni hiši, na katero sva naletela, pa naju je je visoka cena (40 kun na uro) hitro odbila, da sva šla iskat boljše možnosti v drug del mesta. Bližje staremu jedru je lahko kvečjemu dražje. Sreča se nama je kmalu nasmehnila, ko sva zgolj 300 metrov stran (v ulici Andrije Hebranga - takoj ko prideš z magistrale proti centru, na semaforju zaviješ desno namesto levo za center) ob cesti parkirala za 10 kun na uro. Pa se je hitro zalomilo. Parkomat ni hotel sprejeti bankovcev, kakorkoli sva jih obračala. Le mečkal jih je in izpljunil. Potem sva šla do dveh kafičev in prodajalne sadja pa so naju gladko odpikali, da nama ne dajo kovancev in da je nemogoče, da avtomat ne sprejme bankovca. Pa sva šla še enkrat probat. Ko sva še stotič tiščala bankovec v režo, naju je imel avtomat očitno dovolj. 10 kun nama je popapcal in nisva jih več videla. Takrat nama je prekipelo. Poklicala sva eno številko za pomoč, ki je pisala na avtomatu, pa nama je takoj prekinilo. Poklicala sva drugo številko za pomoč pa je dooolgo čudno piskalo in spet prekinilo. Popolna neodzivnost. Vedela sva, da boljšega parkirnega mesta ne bova dobila in da če pustiva avto brez parkirnega listka, gotovo ne bova ušla kazni ali pajku. Začela sva prosjačiti mimoidoče pa nihče ni imel dovolj kovancev. Na koncu sva se vendarle dovolj dolgo sprehajala, da sva prišla do prve trgovine, kjer sva končno dobila drobiž in potem tudi listek. Tako sva zapravila prvo uro najinega obiska v Dubrovniku.


Od tam naprej pa je bilo vse lepše. Do mestnega jedra sva se sprehodila po stotinah stopnic, ob katerih sva se bridko zavedala, da bodo zagotovo še vedno tam, ko se bova vračala. Skupaj s še višjimi temperaturami. Potem pa sva zagledala obzidje in začeli so se filmski prizori.




Turistov je bilo malo morje, a mesto je tako veličastno in sapo jemajoče, da nama niso šli prav nič na živce. Vse je tako čisto in vse stavbe so kot iz škatlice. Kot bi bile včeraj zgrajene, toda ne izumetničeno, še vedno v srednjeveškem duhu in vse v istem stilu, tako da mesto deluje kot celota. Visoke meščanske hiše in še višji vrhovi cerkva in katedral pa prostrani trgi in razkošna pročelja ter arkade. In potem še pristanišče in pomoli in kopališče, ki je bilo žal malo prenevarno za plavanje zaradi vetra in močnih valov. Potem sva šla odkrivat še višje ležeče ulice in iskala najbolj simpatične kotičke.


Sva pa morala obnoviti zaloge energije in se vrniti na glavno ulico po sladoled, ki ni nič dražji, kot drugod pa še hudo dober je v glavni sladoledarni v mestu! Tako sva šla odkrivat še severni del mesta in obzidje ter se vrnila na avtobusno postajo pred glavnim vhodom, kjer je nastal že pravi prometni zamašek. V čisti center res nikar ne rinite. Vsaj ne sredi dneva in sredi glavne sezone.


Blizu postaje sva se med restavracijami in prodajalnami spominkov osvežila pri vodnjaku, ki se je zdel kot iz neba poslan pri skoraj 40 stopinjah. Lahko se malo umiješ, zmočiš in napolniš plastenko s svežo in hladno pitno vodo - neprecenljivo. Od vodnjaka naprej in po stopnicah navzdol se začne še en zanimiv del starega mesta in sicer še ena stopničasta pot do trdnjave s hudo lepim razgledom in prijetnim parkcem pod borovci. Nikar ne zamudite!


Sicer pa je najlepši razgled na mesto z vzpetine, na katero pelje žičnica, ki pa je bil žal zaradi vetra zaprta, ko sva bila tam. Sva pa vseeno našla lepo točko malo naprej od Dubrovnika na levi, kjer spet kup stopnic vodi do lepih razgledov. Sumiva pa, da se do iste točke, na katero pelje gondola, pride tudi z avtom, če zavijete pri tabli za Bosanko levo v klanec.


Najlepše pa naju je šele čakalo. V iskanju lepe plaže sva na googlu odkrila pravi biser, ki se imenuje Pasjača. Do nje se dobrih 15 minut peljete od Dubrovnika naprej skozi dubrovniško riviero, ki je mimogrede tudi zelo lepa in urejena, a se s Pasjačo pač ne more primerjati. Ko pridete do dubrovniškega letališča, dajte oči na peclje in v Čilipih zavijte za Popoviće. Po ozki cesti se boste peljali skozi čudovito pokrajino in po nekaj kilometrih v popovićih pri edinem križišču z manjšim drevesom na sredi zavili desno, potem pa vas bodo že usmerjale table za plažo.


Ko parkirate, se peš spustite še po urejeni poti nad klifnimi prepadi, se sprehodite skozi tunel v skali, zajamete sapo in skušate čim bolj skulirano reagirati ob pogledu na eno najboljših plaž v Dalmaciji. Samo pazite, da kje ne padete, potem pa takoj v valove!


Na tem mestu pa bi priporočila še sijajno možnost za prenočevanje in še mnogo več, če se že znajdete v teh krajih. Le nekaj kilometrov stran od Pasjače, v Čilipih, so pred kratkim zgradili pravi manjši eko resort z adrenalinskim parkom, paintballom, gugalnico velikanko, lokostrelskim poligonom in prvo (in zaenkrat še edino) hišico na drevesu na Hrvaškem! Vse to v prijetnem hladu drevesnih krošenj in s pogledom na čudovit gorski greben, ki se dviga nad vinorodno pokrajino. Cadmos village obsega ročno narejeno leseno hišico na drevesu, ki je popolnoma energetsko samozadostna, v njej pa je prostora za 6 ljudi - na kavču in terasi pa še za kakšnega. Ima polno funkcionalno kuhinjo, kopalnico s tušem, ki vas zmasira in ob tem še predvaja glasbo, velik tv, manjši kaminček in wi-fi. Res ne veva, kaj več bi si popotnik ali dopustnik še lahko želel. Prava oaza miru (ali avanture) v enem najpopularnejših in obleganih delov sveta.


V sodelovanju s Cadmos village
SHARE:
Blogger Template Created by pipdig