09. junij 2017

Zadnji kilometri pred puščavo: veličastna dolina Ziz in puščavski vihar


Pa sva le dočakala dan, ki sva se ga najbolj veselila. Vedela sva, da Maroko ponuja mnogo več, kot zgolj puščavo, ampak to je bila gotovo stvar številka ena, okoli katere se je vrtelo vse. Lahko si predstavljate, da zjutraj ni bilo težko vstati. Vstala pa sva še malo prej, ker sva zadnji trenutek v načrt vključila še jutranji skok do zapuščenih rudnikov blizu Midelta.


Žal jih nisva dosegla, ker naju je po nekaj kilometrih ogibanja velikim luknjam v asfaltu pričakal najprej komaj prevozni makadam, nato pa še konkretna luža, ki ji najin Polo najverjetneje ne bi bil kos. Vseeno je bilo potovanje skozi manjši kanjon pravo doživetje, ki sva ga dopolnila še s krajšim sprehodom. 


Skakala sva po skalah, ob poti nabirala najrazličnejše kamne, kakršnih pri nas zlepa ne najdeš in mahala mimodrvečim domačinom, ki res redko vidijo turiste v teh krajih. Manjši potoček naju je pripeljal do prave reke, kjer sva se še malo nastavljala jutranjim sončnim žarkom, potem pa sklenila, da se vrneva k avtu in obrneva proti puščavi. Rudniki bodo morali počakati do naslednjič!


Cesta naju je navduševala tudi od Midelta do Errachidije. Kmalu sva zapeljala v dolino reke Ziz, kjer se cesta vije vzporedno z reko, včasih zaradi pomanjkanja prostora vrezana v samo skalo, gor in dol in skozi tunele. Ustavljala sva se skoraj vsakih 5 minut, se čudila naravi in seveda fotografirala. 


Ko se je teren malo odprl, so naju ob reki pozdravili manjši zaselki, kjer je patruljiralo na desetine otrok, ki imajo očitno senzor za turiste. Če sva le malo upočasnila, se je že cela horda zapodila proti nama. Na enem mostu je Alja skočila iz avta slikat, jaz pa sem počasi peljal naprej, da so otroci tekli za menoj. Na koncu mosta sem obrnil, da so tekli za avtom spet na drugo stran, potem pa še en obrat, pobiranje Alje sredi mostu in hop naprej. Če bi ustavil in bi šla oba ven, bi zelo težko kaj posnela in se še težje prebila nazaj v avto ter speljala. Če boste kdaj v teh krajih, prinesite s seboj veliko vrečo bombonov pa boste verjetno zelo lepo prišli skozi. Midva žal nisva bila pripravljena na takšne razmere.


Od teh vasi naprej sva se ponovno vzpenjala in prišla v popolnoma sušno gorsko pokrajino, ki je močno spominjala na ameriški divji zahod. Kamnite skulpture, ki jih vetrovi in visoke temperature vztrajno krušijo, so tako veličastne, da se res počutiš kot v filmu. Zopet sva splezala na eno od skal, da sva bila bolj v središču "dogajanja" in v tišini opazovala ta krasni svet.


Pa ni trajalo dolgo, ko sva morala spet ustaviti. Čakala naju je še ena marsovska pokrajina. Sredi rdečih skalnih gmot in peska se je bohotilo še eno sinje modro jezero, v katerega se zliva reka Ziz in poskrbi za veličasten zaključek doline.


Pot sva nadaljevala skozi presenetljivo lepo urejeno mesto Errachidia. Glavna cesta je prava štiripasovnica, na vsaki strani pa velike, bogate hiše, razkošni zidovi in ograje. Od tu naprej pokrajina postaja vse bolj puščavska. Gorski grebeni in vzpetine izginejo z obzorja, zamenja jih neskončna pusta ravnina, ki jo sem in tja poživi kakšna palma.


Kmalu sva prispela v Erfoud, ki je zadnji večji kraj pred Merzougo na samem robu Sahare. Z najinim puščavskim kampom sva bila dogovorjena, da se slišimo, ko bova tam, da pravočasno pošljejo nekoga nasproti. Šla sva na bencinsko črpalko, kjer sva kar nekaj minut razlagala šefu črpalke, zakaj potrebujeva telefon. Nato pa je prišel eden od uslužbencev in nama prijazno ponudil svojega. A oglasil se nama ni nihče, kar ni bil najboljši znak. Tako sva poslala sporočilo in upajoč na najboljše nadaljevala pot.

Tedaj pa se je začelo vreme poslabševati. Naenkrat nisva več videla desetine kilometrov daleč. V nekaj minutah se je najino obzorje skrčilo na kakšen kilometer, dokler se nisva dokončno znašla sredi pravega puščavskega viharja! Ta je prinašal pesek z bližnjih sipin, da je začel pokrivati vse več ceste. Ponekod so nastali pravi kupčki mivke, ki so predstavljali nemajhno grožnja najinemu malemu avtu. Videla sva le še nekaj metrov pred seboj, tako da sva morala zelo upočasniti. Občutek je podoben kot pri vožnji skozi gosto meglo, s to razliko, da te vsake toliko sunek vetra skoraj premakne na nasprotni pas ceste in da je prav nesramno vroče. Brez klime ne bi preživela tistih nekaj ur. Odpiranje oken pač ne pride v poštev.

Imela sva dovolj in ko sva zagledala prvo črpalko ob poti, sva zavila s ceste in se odločila počakati na boljše razmere. Tedaj pa iz bližnjega terenca skoči možak v puščavski opravi in nama maha. Skočil sem iz avta in ugotovila sva, da je prišel iz najinega kampa in je čakal na naju. Srečo sva imela večjo kot pamet! Poln dobre volje in peska v ustih sem veselo novico povedal Alji in odpeljala sva za njim. Najprej naju je odložil v razkošnem hotelu na robu puščave, kjer sva parkirala ob četici Ferrarijev, ki so naju prehitevali na poti od Azrouja do Midelta prejšnji dan. Tam sva kakšno uro sedela v loži, ker je bilo vreme preslabo za odhod v puščavo.

Ko se je malce umirilo, naju je šofer spet prišel iskat in sledila sva mu do mesta, kjer sva lahko varno pustila avto za dva dni. Upala sva le, da ga bova še našla, če ga bo pesek povsem zametal. Tistih nekaj kilometrov do tja pa je bilo najbolj strašljivih od vseh, ki sva jih premagala v Maroku. Vihar je še vedno vztrajal, tako da sva videla zgolj 50 metrov pred sabo, vodič pa naju je vodil dol z glavne ceste na neasfaltirane puščavske poti, polne lukenj in sveže nanešenega peska, ki je zakrival pot. Peljala sva po brezpotju, ki je bilo prerešetano, kot sredi fronte. Polo se je komaj spopadal, vodič v Mitsubishiju z 250 konji, štirikolesnim pogonom in dvakrat večjimi kolesi od naju pa najbrž sploh ni občutil poslabšanja terena. Verjetno se je trudil voziti počasneje, a nama je vseeno kmalu izginil z vidnega polja. Spet sva se počutila povsem osamljena in nemočna sredi viharja, sredi puščave, v nenehnem strahu, da bova v eni izmed lukenj izgubila avtomobilsko kolo. Tedaj sva v daljavi zagledala utripajoče luči in jim sledila. Končno smo prispeli do parkirišča.

Avanture pa še ni bilo konec! Do kampa je bilo še kar nekaj kilometrov, razmere pa povsem neprimerne za jahanje kamel, kot je bilo predvideno. Tako naju je prišel iskat še en šofer s hudim terencem in nama ponosno razkazal vse svoje sposobnosti rally vožnje po puščavi. Zdaj se nismo peljali samo po luknjah in grbinah, pač pa po pravih sipinah. Izključil je klimo in radio, da je imel na voljo več energije in nama pri visokih obratih pričaral pravo adrenalinsko doživetje. Plezali smo in se spuščali, se skoraj postavili na nos pa v naslednjem trenutku že malodane skakali po zraku. Držala sva se za vse, kar se je dalo prijeti, šofer pa se je široko smejal in nalašč zavijal in podaljševal pot skozi dodatne peščene kuclje, ko je videl kako nama dogaja. Pol ure vožnje je minilo en, dva, tri in čakalo naju je le še sproščanje v luksuznem šotoru po res napornem in avanture polnem dnevu.

Več o kampu Kam Kam Dunes in Sahari pa v naslednji objavi!
SHARE:

1 komentar

Blogger Template Created by pipdig