29. junij 2017

Po dolini reke Neretve


Ena glavnih balkanskih rek je gotovo Neretva, ki jo večinoma poznamo iz partizanskih bojev, usodo ljudi in samo pokrajino na svoji poti pa je oblikovala že veliko prej in je še danes eden glavnih virov življenja v tem delu Bosne in Hercegovine. Midva sva jo spoznavala najprej na poti od Sarajeva do Mostarja, nato pa še do meje s Hrvaško, kjer sva se od nje poslovila in nadaljevala proti Dubrovniku.


Cesta med Sarajevom in Mostarjem je v veliki meri prav zaradi Neretve ena najlepših cest v Bosni, na Balkanu in verjetno tudi v svetovnem merilu. Če se slučajno še niste peljali po njej, to preprosto morate čimprej storiti!


Prvi večji kraj na poti je Konjic, ki ga krasi otomanski most Stara Ćuprija, pod katerim se vije zgornji tok Neretve, ki močno spominja na Sočo nekje pri Tolminu. Smaragdno zelene barve se v plitvem toku vije med simpatičnimi plažicami iz belih kamenčkov. Po krajšem okrepčilu sva ji sledila visoko v planine, prečkala prelaz in se spustila v idilično kotlino, sredi katere se skriva čudovito ledeniško Boračko jezero. Tam sva na plaži malo poležala in se skopala v prijetno topli vodi, potem pa nazaj do Konjiča.


Od Boračkega jezera, preko Konjica in vse do naslednjega večjega kraja Jablanice, sva občudovala mogočne vršace gorovja Prenj, čigar najvišji vrh se dviga dobrih 2100m nad morjem. Res nisva pričakovala tako visokega gorovja sredi Bosne in gotovo sva ga poslikala iz vseh možnih strani. Ob pogledih na ogromno Jablaničko jezero, polno ladjic in gliserjev ter počitniških hišic na obali, in v ozadju na visoke planine in gore, sva se počutila kot sredi Avstrije.


V Jablanici je obvezen postanek pri muzeju druge svetovne vojne, kjer lahko še danes vidite znameniti most, ki so ga zrušili partizani, da so rešili 4 tisoč ranjencev pred nemško vojsko v slavni bitki na Neretvi. Naju pa je še bolj navdušil skok z glavne ceste do vasi Glogošnica. Tukaj se Neretva spet malo razširi, obenem pa se odpre nov pogled na Prenj. Zelena hribovja, sive gore, modra reka in igra svetlobe med oblaki so naju popolnoma prevzeli.

Nič pa naju ni moglo pripraviti na nadaljevanje poti skozi sotesko, nad katero se na vse strani dvigajo mogočne skale najrazličnejših oblik. Odprtih ust sva iskala ustrezne pridevnike, spuščala pa zgolj enozložne vzdihe. Noro! To preprosto morate doživeti v živo.


Nato pa naju je presenetil še Mostar. Na internetu vedno najdemo eno in isto fotko slavnega starega mostu in nisva si mislila, da obstaja okrog starega jedra tako veliko in razvito mesto. Naju je pa zelo urejeno in načičkano mestno jedro kar malo odbilo. Vsekakor je zelo lepo, luštno, zanimivo, a kar preveč umetno in turistično. Kar naenkrat srečuješ turiste z vseh koncev sveta in ni več tistega občutka divjine in pristnosti, ki sicer krasi Bosno. Je pa za razliko od Maroka tukaj prav prijetno pohajkovanje med prodajalnami in stojnicami, kjer te nihče v nič ne sili in si lahko v miru in v svojem tempu vse ogledaš.

Toplo priporočava Hostel Mirror, kjer za 8 evrov/osebo dobite lepo urejeno prenočišče, sodobno in lepo kopalnico, kuhinjo, manjšo teraso, pijačo in sladico dobrodošlice, zajtrk, zastonj parkirišče ter nadvse gostoljubne gostitelje. Gre za enega novejših hostlov v Mostarju in enega redkih, ki je družinsko voden. Tu sva se resnično počutila kot doma, z mamo sva klepetela pozno v noč in ni bilo stvari, pri kateri nama ne bi skušali pomagati in svetovati. Če bova še kdaj v teh krajih se gotovo spet oglasiva!


Nedaleč od Mostarja se nahaja izvir reke Bune, ki se nad krajem Blagaj prikrade iz votline v skali. Ob izviru stoji derviški samostan (Tekija), zgrajen tik ob visoki pečini, po kateri poteka tudi plezalna pot. Res lušten kraj. Takoj ko pridete v bližino samostana, vas table usmerjajo proti vhodu v samostan in plačilu vstopnine. Ta vstopnina je zgolj za ogled znamenitosti, ki je gotovo lepa, a če si želite predvsem videti kraj od zunaj, prečkajte most čez reko in poiščite pot za restavracijami. Po nekaj metrih boste prišli do lepe razgledne točke na desnem bregu izvira.

Naprej lahko sledite toku Bune, ki se kmalu izlije v Neretvo, vi pa nadaljujete proti Dubrovniku. Že čez nekaj kilometrov sledi nov dragulj - Počitelj. Staro mesto na hribu ob cesti, zgrajeno v pretežno otomanskem stilu, z veliko džamijo med kamnitimi hiškami in ostanki starega gradu, ki že na daleč oznanja ta nacionalni spomenik Bosne.


Spet čez nekaj kilometrov prispete v mesto Čapljina, kjer sva midva zavila najprej desno prek Neretve proti Kravicam. V za te kraje značilno vročih poletnih dneh si boste lahko le hvaležni za ta krajši izlet stran z glavne ceste. Po dobrih 15 minutah boste namreč prispeli v eno najlepših kopališč na Balkanu. Kot v amfiteatru se v polkrogu razlivajo mogočni slapovi in polnijo bazen, ki se naprej steka v še enega od Neretvinih pritokov. Voda je v tem času že ravno prave temperature in občutek je prav kraljevski, ko se lahko ohladiš, naplavaš in sprostiš v čisti vodi, s pogledom na slapove, ki se lahko primerjajo s tistimi v Plitvicah ali Krki. Vstopnina za to razvajanje pa je res simboličnih 6 mark (3 EUR) na osebo.


Blizu Kravic se lahko vključite na avtocesto proti hrvaškem morju, kamor se zliva tudi Neretva. Midva pa sva se raje vrnila v Čapljino in se proti Neumu peljala po stari cesti mimo naravnega rezervata Hutovo blato. Tu lahko mimogrede greste na foto safari s čolnom po jezeru in močvirju, kjer domuje na tisoče ptic. Slabša cesta se visoko vzpenja in kmalu se ponudijo sijajni razgledi nazaj na še en naravni biser, ki daje še zadnjo piko na i edinstveni pokrajini ob reki Neretvi.

Sledi še spust v Neum, o najinem nadaljevanju poti skozi Dubrovnik in naprej v Črno Goro pa naslednjič ...
SHARE:
Blogger Template Created by pipdig