18. junij 2017

Moje afriško doživetje


Sredi pomladi sem prejela nepričakovano sporočilo. Ekipa agencije STA potovanja me je povabila na edinstveno pustolovščino v Afriko. Po tednih priprav in dnevih nestrpnega odštevanja do odhoda, sem iz Zagrebškega letališča poletela na južno poloblo.

Potovanje, ki je sledilo, je bilo povsem nad pričakovanji. Ker sem v preteklosti, razen organiziranih šolskih ekskurzij, svet odkrivala v lastni režiji skupaj z najbližjimi, mi je bila misel na vodeno skupinsko potovanje kar malce tuja. Poleg tega pa sem se odpravila še na drug konec sveta, daleč stran od tega, česar sem bila vajena doma in na preteklih popotovanjih.


Ob pristanku na letališču na Viktorijinih slapovih sem ostala brez prtljage in nekako takrat sem se zavedla, da me čaka ena prav zares gromozanska dogodivščina. V resnici se mi je zdelo prav fino, da sem brez odvečne krame, prvi dve noči pa smo tako ali tako preživeli v čudovitem hotelu, nedaleč stran od znamenitih slapov. 

Prihajajoči dnevi so bili zares posebni. Zimbabve, Botswano in Namibijo smo raziskovali v preurejenem tovornjaku z velikimi okni, udobnimi sedeži, polnilci za vse naše kablovje, hladilnikom, skrinjo, štedilnikom in vsemi drugimi pripomočki, potrebnimi za preživetje v divjini. Ker so bili zimski dnevi na južni polobli precej kratki, so budilke zvonile že pred šesto. Pospravljanju šotorov je sledil zajtrk na prostem, dneve pa smo si popestrili z odkrivanjem neokrnjene narave. 


Pogled na Vikorijine slapove nam je zastirala obilica vode, a kljub temu smo njihovo mogočnost občutili z glasnim bobnenjem vode, bogatim zelenjem okoliškega deževnega gozdu in nenazadnje s pogledom z mostu, ki Zimbabve povezuje z Zambijo. Čeprav mestece živi od turizma in so poti polne ljudi, so nam pot, brez da bi se zmenili zanje, prečkali sloni - ker je bilo to moje prvo bližnje srečanje s temi velikani, si lahko mislite kako zelo sem bila navdušena!

Pot smo nadaljevali proti Bocvani in dan preživeli v nacionalnem parku Chobe. Safariju z jeepi je sledila vožnja z ladjico ob sončnem zahodu - najlepšem sončnem zahodu ever.


Vrhunec popotovanja pa je bil zame zagotovo vikend na Okavangovi delti, kjer smo v okrnjeni 4-članski ekipi dneve večinoma preživeli na vodi ob zvočni kulisi tisočerih pojočih ptic. Večeri sredi ničesar, brez signala in wifija, so minili ob kartanju, pripovedovanju zgodb naše “mame” Thandi in klepetih v soju lune pozno v noč.


Zadnje dni smo preživeli na poti v namibijsko prestolnico Windhoek, kjer se je tura zame žal zaključila, ostali člani posadke Cohen trucka pa so pot nadaljevali proti jugu, v Cape Town.

Pred odhodom v Afriko, me je bilo strah, da se bodo levi oblizovali z jutranjo roso z mojega šotora, da bom izpod spalke potegnila kakšno kačo in da nikakor ne bom preživela brez vsakodnevnega čveka z mojim dragim in prijatelji. Levov žal nisem videla niti od daleč, bližnje srečanje s pitonom sem doživela le v varnem zavetju kanuja, odrezanost od sveta in ‘prisiljen’ letalski način na telefonu, pa mi je dejansko dobro del.


Ob prvem sprehodu na afriških tleh so me prevzeli široki nasmehi, pristna toplina domačinov in njihovo gostoljubje. Čeprav je bila zimska pokrajina precej pusta, me je narava navdušila s svojo divjino, z mogočnimi in unikatnimi živalmi, pestrim obrečnim zelenjem, zrcalnimi podobami neba na gladini rek. Da o igrah svetlobe, ki jih ustvarja sonce na afriških tleh, sploh ne govorim! Tudi tura sama po sebi je bila izjemna. Posadka epskega tovornjaka (ki je v manjši različici že na moji bucket listi) je po nekaj dneh postala prava mala družinica. Poglavar Leban, naš šofer in vodič, ter Thandi, so-vodička in šefica kuhinje, sta poskrbela za svojevrstna seznanjanja s kulturo obiskanih dežel, nam pomagala ponotranjiti duh hakune matate, poskrbela za uslišanje naših želja in nas nenazadnje nikoli pustila lačnih ust. 


Zadnje sedeže (čeprav je imel v resnici vsak dva zase) sem si delila z Uršo, prav tako STA ambasadorko; z mladim ameriškim parom (on zaposlen na Snapchatu, ona na TNT); dvema avstralskima upokojenima zdravnicama, prijateljicama, ki že 21 let potujeta skupaj po svetu, sicer pa penzionerske dneve v Sidneyu preživljata ob pestrem naboru raznoraznih krožkov, društev in ostalih aktivnostih; upokojenim očetom, ki svet odkriva s hčerjo srednjih let, managerko v Starbucksu; in nemškim študentom prava, ki je preteklo leto preživel na magistrskem študiju v Južni Afriki. Deset dni smo od jutra do večera preživeli skupaj. Skupaj smo na prostem, v improvizirani kuhinji s predala našega tovornjaka pripravljali hrano, delili svoja občutja o obiskanih krajih in zgodbe s preteklih potovanj, se ob hladnih večerih greli ob ognju, spanec odganljali ob igranju kart. Precej drugače od tiste moje ene in edine organizirane ture v Egiptu, dobro desetletje nazaj, ko smo sledili vodički z rdečo marelo, na klimatiziranem avtobusu poslušali članke z Wikipedije, ter se ob večerih mastili v turističnih restavracijah.

Draga Afrika, še se bova videli! Odkrila sem le delček, koliko me še čaka!

V sodelovanju s STA potovanja
SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig