21. maj 2017

Odkrivanje naravnih lepot Maroka


Casablanca in Fez sta bila precej kulski uvod v Maroko, a že od vsega začetka sva se najbolj veselila odkrivanja te gromozanske dežele z avtom. Prav nič se namreč ne more primerjati s tem, da se po svoje odpelješ novim krajem naproti, sproti zaviješ s poti in po mili volji raziskuješ skrite kotičke. Da si na komot z nogami na armaturi in vrečko bobi palčk v stranskem predalu. Da spustiš šipe in se dereš in plavaš z rokami po zraku pri 100 na uro, sredi kanjonov in puščav. Ker preprosto lahko!

V resnici je bil kar precejšen izziv zapustiti središče Marakeša. Nič prav luštno se ni bilo prebijati skozi štiripasovna krožišča med tovornjaki, avtobusi, avtomobili, motorji in vozovi z oslički. Da ne omenjava, da je lahko kadarkoli kdo skočil na cesto. Vendar se tudi gužve v večjih krajih navadiš - počasi rineš in nekako preživiš.


Zunaj mest pa se odpre na stotine kilometrov popolne svobode. Na omejitve ni treba preveč paziti, ker so ceste ravno dovolj slabe, da niti ne omogočajo previsokih hitrosti, ogromno je neskončnih ravnin, ko lahko daš možgane povsem na pašo. In nikjer nikogar. Edino na glavnih vpadnicah pred mesti so redne policijske patrulje, kjer pa ti večinoma samo prijazno pomahajo. Od kakšnih dvajsetih primerov, so naju ustavili le dvakrat pa še takrat so zgolj prijazno vprašali, kako sva in kam sva namenjena. Nobenih papirjev, alkotestov, nič. 

Avto sva torej najela v Marakešu, kamor sva se po 12 urah na avtobusu pripeljala iz Feza. Naslednje jutro sva se v isti smeri odpeljala nazaj proti Fezu, a tokrat po mnogo bolj slikoviti poti ob vznožju gora. Načrtovala sva, da po zahodni strani Atlasa kreneva na sever, tam prečkava gore in se po vzhodni strani spustiva proti jugu. Dvakrat prespiva v puščavi in nazaj grede v Marakeš spet prečkava gore.


Tako sva se že prvo dopoldne pocrkljala z eno najbolj priljubljenih destinacij med tujci in domačini: slapovi v Ouzoudu, dobrih 150 kilometrov iz Marakeša. Po dolgi vožnji skozi ravnice, sva zadnje pol ure le dočakala pokrajino, kakršno sva pričakovala. Na vzhodu so se pojavili prvi obrisi Atlasa in po vse bolj ovinkasti cesti sva se počasi dvigovala lepšim krajem naproti. Vse več je bilo zelenja in rdeče prsti, ki daje Maroku značilni izgled.


V Ouzoudu sva parkirala in se komaj otepla vodnikov, ki te želijo za nekaj dirhamov popeljati po lepo označeni poti do slapov. Čeprav te poti zares ne moreš zgrešiti. Ob poti stoji mnogo manjših okrepčevalnic s tažini in picami, ter seveda stojnic s spominki. Najprej sva se povzpela na razgledno ploščad, kjer so bile glavna atrakcija opice. 


Družinica ogroženih berberskih makakov, ki jih lahko najdemo le še na Gibraltarju in v nekaterih gozdovih pod Atlasom, je zabavala turiste v zameno za kakšen košček kruha ali fotografske opreme.


Da bi imela mir, sva po ozki poti splezala še višje na skale in uživala v razgledu na celotno dolino, po kateri teče reka, ki hrani mogočne slapove. Pokrajina je bila tako mogočna, da so se slapovi kar izgubili v njej. Sva jih pa mnogo bolj občutila, ko sva se spustila vse do njih.


Nadaljevala sva proti Azilalu in še naprej, dokler naju ni po kakšni uri vožnje pokrajina čisto prevzela! Takoj sva ustavila, se natovorila s fotoaparati, mobiteli in stativi in ven iz avta. Kaj takšnega res nisva pričakovala. Sinje modro jezero, obdano z rdeče obarvano obalo in mogočnimi gorami v ozadju. Nobena fotografija ni dovolj dobro zajela tiste napol marsovske pokrajine. Res sva se počutila kot na drugem planetu. Nadzemeljska lepota naju je tako močno prevzela, da sva le obstala in v tišini občudovala prizore okoli sebe. Nisva mogla verjeti, da sva res tam.


Cesta se je nato spuščala vse bližje jezeru, ki sva ga nato obšla prek velikega jezu Bin El-Ouidane. Na drugo stran jeza se je nadaljevala spet povsem drugačna pokrajina. Skromna rečica si je urezala pot skozi zeleno sotesko, midva pa sva se po pravi gorski cesti dvigala vse višje nad njo. Zdelo se je, kot da so jo nalašč speljali po najdaljši možni poti. Ovinkov ni in ni zmanjkalo, midva pa sva uživala, kot še nikoli. Končno sva prispela na drugo stran in odprl se nama je spet nov razgled: globoko pod nama se je, kolikor daleč je segal pogled, na vse strani raztezala planjava, ravna kot palačinka. Kraljevalo ji je mesto Afourer, okoli pa se je razlegalo na tisoče polj in travnikov, kot bi jih narisal z ravnilom.


Dan se je bližal koncu, zato sva se odločila poiskati najbližje prenočišče, ki sva si ga prejšnji večer označila na zemljevidu. Najprej sva zašla na napačno cesto in se po nekaj kilometrih obrnila, ko sva po makadamu prispela v vasico, ki po obrazih domačinov sodeč, še ni videla turistov. Kmalu sva našla pravo cesto, a naju je navigacija spet peljala na makadam, ki je postajal vse slabši in ožji. Opogumljali so naju občasni znaki za maison d`hotes, kot se tam imenujejo ponudniki prenočišč. Ko sva že mislila, da sva sredi ničesar in povsem izgubljena, sva vendarle prispela do ograjene parcele. A povsem si nisva mogla oddahniti. Rezervacije namreč nisva imela in nisva vedela, ali bova lahko ostala, ali bova morala naprej iskati. Bila sva že pošteno utrujena in prestrašena, ker sva tisočkrat prebrala in slišala, da se po Maroku pa res ni fino voziti ponoči. Domačini so znali zgolj nekaj angleških besed, tako da smo se v polomljeni francoščini komaj dogovorili za sobo.

Maison d`hotes Ait Bou Izryane v Timouliltu je tako nebeški, da bi že samo zaradi njih odšla nazaj v Maroko! Je kot nekakšna umetniška oaza z umirjenim vajbom, kjer se res lahko popolnoma sprostiš. Krasijo ga elementi izdelani iz lokalnih surovin in izdelki v povsem svojem stilu. Na čudoviti terasi pod krošnjami mogočnih dreves strežejo nadvse okusne jedi, ki jih pripravljajo v kuhinji na prostem. Glavni kuhar je skuliran hipi, njegova sestra, ki ima čez administracijo pa je prava mama, ki poskrbi za vse. Ker nisva imela rezervacije, si nisva mogla izbrati, kaj bova jedla za večerjo, sva pa zato dobila večerjo presenečenja, sestavljeno iz treh hodov, enega boljšega od drugega. 


Jedla sva kot kralja. Žal nama je bilo samo, da nisva mogla ostati kakšen dan več. In žal nama je tisočih turistov, ki hodijo iz Marakeša zgolj na dnevne izlete v Ouzoud in nazaj. Že tistega čudovitega jezera večina ne vidi, do Timoulilta pa sploh skoraj nihče ne pride. Midva bi te kraje, predvsem pa ta hotel, uvrstila med top 3 v Maroku.
SHARE:
Blogger Template Created by pipdig