18. maj 2017

Maroko po najino: Fez


Fez se je začel podobno kot Casablanca - s taksistom, ki nama je čisto preveč zaračunal. Ustavila sva enega, ki je že imel eno stranko, a je vzel še naju. Nato smo naredili en veeelik ovinek na poti do medine zaradi tiste prve stranke. Ta je taksistu dal nekaj denarja, a na koncu sva morala kljub temu plačati polno ceno, ki jo je pokazal taksimeter. Sva pa zato videla še predmestje in se do medine pripeljala prek griča, od koder sva imela krasen razgled na celotno medino. In kakšna medina je to bila! Nekaj povsem drugega, kot v Casablanci. Bistveno večje obzidje se vije kar 22 kilometrov okrog mesta, ki obsega celotno dolino med griči. Ostali, novejši deli Feza se raztezajo po drugih okoliških kotlinah in tvorijo res ogromno mesto z več kot milijon prebivalci. Niti v sanjah nisva pričakovala tako velike zadeve in ustrašila sva se, da načrtovana dva dneva v mestu ne bosta dovolj. Taksist nama je pomagal tudi tako, da je za naju poklical v hotel, kjer sva imela rezervirano sobo in prepričal enega od uslužbencev, da naju pride iskat pred vhod v medino. Njene ulice so namreč preozke za avtomobile. Fes el-Bali, kot se ta medina imenuje, naj bi bilo tudi največje mestno območje brez avtomobilov na svetu! V tem mestu znotraj mesta je glavno prevozno sredstvo osel ali voz, ki ga porivajo na roke, stalno vpijoč "Ladak!" (bejžte s poti!). 

Že takoj ob vstopu v medino, sva ugotovila, da gre tukaj zares. Ljudje, vozički in osli so se prerivali z vseh strani, na levi in na desni ni zmanjkalo trgovinic, stojnic in gostilnic, v nekaj metrih sva lahko videla vse, od zelenjave, do cigaretov in živih kokoši, sladkarij, datljev in oliv pa keramike, olja in kremic, mobitelov, vtikačev, nogavic, dresov nogometašev, slik, fotografij, usnja, in zobotrebcev. Vse imajo! Medina v Casablanci se je naenkrat zdela smešno majhna in nepomembna v primerjavi s tem. 


In skozi vso to urejeno zmešnjavo naju je prijazni mladenič vodil v najin riad, ki ga spet sama ne bi nikakor mogla najti. Riad? Ja, tukaj se hoteli večinoma nahajajo v lepo obnovljenih starih mestnih hišah (riadih), z atrijem v sredini, okrog katerega se v nekaj nadstropjih nahajajo sobe, na vrhu pa je ponavadi terasa z bolj ali manj lepim razgledom. Midva si nisva privoščila ravno najdražjih, a sva, na primer v Fezu, za 25eur na noč dobila veliko spalnico z lastno kopalnico pa še obilen zajtrk zjutraj.


Prvi dan sva prispela šele pozno popoldne, tako da sva zmogla energije le še za okusno večerjo na terasi ene izmed restavracij. Tu sva prvič poskusila maroški kuskus in tažin. Oboje pripravljajo v posebnih glinenih posodah, v katerih se hrana na zmernem ognju tudi po več ur počasi kuha. Tako so jedi prijetno mehke in polne okusa. Kuskus se nama je sicer zdel prekuhan pa tudi zelenjava na njem je kar razpadla ob stiku z vilico. Tažin, ki je ponavadi kos piščanca ali govedine z nekaj zelenjave, pa je bolje izpadel. Cena ene jedi v povprečni restavraciji (za turiste) se giba med 5 in 7 evrov.

Ko sva videla, kako ogromna je medina v Fezu, sva se kar ustrašila raziskovanja na lastno pest. Zato sva se v riadu dogovorila, da naju zjutraj po zajtrku pobere vodič, ki nama bo v nekaj urah razkazal vse zanimivosti in pomembne zgradbe. Že kar prileten možic naju je najprej z avtom peljal na razgledno točko nad mestom, da sva še enkrat dojela, da s Fezom ni heca. Med vožnjo smo se pogovarjali o tem, kako so muslimani v bistvu najbolj svobodni ljudje na svetu in kako najin vodič vsako leto zapravi 2000 evrov za mesečno bivanje v Meki. Kmalu se je pokazalo, da ima zelo svoj pogled na Fez in na svet: kar vse v Fezu je bilo največje, najstarejše, najboljše, najlepše oziroma kar edinstveno na planetu Zemlja. Pa se je kar nekajkrat izkazalo, da ni čisto tako. Za skoraj vsak lokal, zgradbo ali kraj v Maroku ki naju je zanimal, je znal povedati, naj nikar ne hodiva tja, ker je čisto brezveze in izguba časa. Pa se je vedno izkazalo, da pretirava. Hotel naju je tudi prepričati, naj ne najemava avtomobila, ker je to daleč najdražja in najbolj tvegana opcija potovanja po Maroku. Takšno izjavo sva slišala prvič pa sva se doma in na spletu kar intenzivno pozanimala o vsem. Namesto tega nama je hotel "zrihtati" osebnega šoferja, ki bi naju, ob sicer res manjšem tveganju, stal vsaj trikrat več, a seveda bistveno manj kot bi naju lahko. Ker on pozna človeka, ki pozna človeka, a veste... Gotovo sva izgubila kakšno uro, medtem ko sva čakala, da se je intenzivno pogajal in trudil, da bi nama uredil "special price", ker ni hotel slišati, da ne bi rada osebnega šoferja. Samo ponavljal je, da ga rabiva in nama to na vsak način hotel vtepsti v glavo. Ko je bila končna cena previsoka za naju in sva še stotič povedala, da ne bo šlo, se je vdal v usodo in se ni več veliko pogovarjal z nama.


Atmosfera se je poslabšala tudi vsakič, ko nisva nič kupila pri njegovih prijateljih. Vodenje ljudi po Fezu (in najbrž tudi po ostalih maroških mestih) je namreč dobro naoljen stroj, ki producira dodatne kupce lokalnim obrtnikom. Vodič te res pripelje do glavnih znamenitosti, predvsem pa te vedno znova dostavi v vnaprej dogovorjene obrtniške delavnice, kjer te prevzamejo lokalni gostitelji in ti v zelo dobri angleščini predstavijo svoje delo (zelo na hitro) in svoje izdelke (zelo na dolgo), medtem ko gre vodič na cigaret. Počutila sva se kot plen, ki si ga podajajo. Saj je bilo vse lepo, a kmalu sva začela opažati, kako se njihovi predstavitveni stavki ponavljajo in nimajo veliko stika z realnostjo, kako je vse vnaprej pripravljeno in neosebno.


Medtem ko recitirajo vedno iste povedi, te niti ne gledajo več v oči in ko te kaj vprašajo, te niti več ne poslušajo oziroma ne dajejo relevantnih odgovorov. Vse pelje samo do njihovih izdelkov, za katere imajo postavljene bistveno višje cene, kot jih imajo prodajalci na stojnicah le nekaj metrov stran, da ne omenjava v ostalih mestih po Maroku. Prav vse sva drugod našla cenejše. Ko kljub njihovemu najboljšemu trudu preprosto nisva bila pripravljena zapravljati velikih denarcev, so bili vedno bolj užaljeni, najin vodič, ki dobi provizijo od vsakega nakupa, pa vedno bolj razočaran. Tega Maročani res ne znajo skrivati.


Ko sva ugotovila, da so v Fezu glavne ulice kar dobro označene, predvsem pa so z velikimi tablami različnih barv lepo označene tematske poti po medini, ki te vodijo do vseh znamenitosti, nama je bilo že pošteno žal, da sva najela vodiča. Nekaj novega sva res izvedela, vsaj približno sva videla, v kakšnem okolju in kako nastajajo njihove preproge, šali, prti, usnjeni izdelki, predelava argana itd. Sicer pa bi prav vse lahko odkrila tudi sama, z manj stresa in bistveno manj stroški.


Od videnih obrti se nama je gotovo najbolj vtisnila v spomin usnjarna, ki velja za eno glavnih znamenitosti Feza. Ob vstopu ti dajo šopek metinih listov in te napotijo na enega od balkonov v tretjem nadstropju, od koder se odpre lep pogled na celotno proizvodnjo, ki poteka v pritličju med stavbami. Meta je za mencanje in vonjanje, ker usnjarna ni prav nič romantičen kraj in zaudarja po amoniaku, ki ga pridobivajo iz golobjih iztrebkov in kravjega urina.


Skupaj z vodo in soljo služi prvemu delu proizvodnje, ko v tej mešanici kože namakajo več dni, da odstopijo še zadnje maščobe, meso in dlake, ki se morda še držijo kož, golobji iztrebki pa poskrbijo, da postane usnje mehko. Nato se začne barvanje v naravnih barvah, za katere uporabljajo mak (rdeča), indigo (modra), henna (oranžna), cedrin les (rjava), meta (zelena) in žafran (rumena). Tako obdelano usnje nadaljuje svojo pot do raznih obrtnikov, ki iz njega izdelujejo torbe, denarnice, jakne in slavne maroške čevlje babouches. V usnjarni delajo izključno moški, saj gre za fizično zelo zahtevno delo. Njihovo znanje se prenaša iz roda v rod.

V Fezu imajo najstarejšo delujočo univerzo na svetu in nekaj prekrasnih mošej, v katere pa žal ni vstopa in jih lahko občudujemo le iz vhodnih vrat. Tudi sicer so te mogočne zgradbe najlepše vidne iz ene od razglednih točk daleč nad medino, saj jih šele tam lahko vidite v celoti. Od blizu niti ne morete občutiti, kako so velike, saj so na gosto obdane z drugimi zgradbami in ozkimi ulicami, tako da jih brez opozorilnih tabel niti ne bi zares opazili. Naju je še najbolj navdušil bivši fondouq, obnovljen in spremenjen v muzej umetnosti in izdelkov iz lesa: el-Nejjarine.


Fondouki so bili včasih nekakšni moteli z gostilno za potujoče trgovce, obrtnike in kmete, ki so tukaj lahko privezali svoje živali in odložili prtljago, medtem ko so šli prodajat svoje izdelke in pridelke na tržnico, zvečer pa so šl isem spat. El-Nejjarine prav nič ne spominja na bivše čase, navduši pa z zelo lepo tradicionalno arhitekturo in opremo pa teraso, s katere sva lahko opazovala dogajanje daleč spodaj na ulicah in strehe širom Feza s tisočimi satelitskimi krožniki.


Vse to sva si res v miru in počasi ogledala v zgolj nekaj urah in popoldne sva lahko izkoristila še za ogled znamenitosti zunaj obzidja medine. Prav daleč nisva šla in sicer v t.i. Novo Medino, ki je še vedno starejša od večine medin v Maroku. Gre za malenkost mlajši del mesta, ki ga je postavil eden od maroških kraljev, da bi ubežal vrvežu medine in se počutil bolj varnega. Obdal se je z zvestimi služabniki, sčasoma pa se je zaradi kraljeve zaščite sem preselila tudi velika židovska skupnost, tako da tukaj najdemo veliko židovsko četrt (Mellah) s staro sinagogo in židovskim pokopališčem.


Predvsem pa jo zaznamujejo pročelja zgradb, ki so popolnoma drugačna od tradicionalnih maroških in s svojimi odprtimi balkoni še najbolj spominjajo na mestne hiše iz ameriškega divjega zahoda v času kavbojev. Poleg židovske četrti se nahaja ogromen kompleks lepo obnovljene kraljeve palače, v katero pa je vstop prepovedan.


Občudovala sva lahko le izredno bogata vhodna vrata in zdolgočasene stražarje, ki odganjajo turiste. Na poti nazaj proti medini pa sva odkrila še Bab Makina Plazo - nekakšno staro obzidje in palačo z vrtovi, ki so bili tudi zaprti za turiste. Fez ima dejansko ogromno za ponuditi, a turistom marsikaj prav sebično skriva iz neznanih razlogov.


Prijetno utrujena sva se pred vrnitvijo v riad odpravila še na večerjo v Cafe Clock, obisk katerega sta nama odsvetovala tako vodič, kot kolega iz riada. No, midva ga, tako kot večina ljudi na spletu, toplo priporočava! Cafe Clock je več kot zgolj restavracija. Organizirajo tudi kuharske šole, tečaje, filmske večere, koncerte in podobno. Izobražujejo tudi domačine in skušajo na moderen način predstaviti in ohraniti maroško izročilo. Za malo višjo ceno kot prvi večer, sva si v krasnem ambientu na terasi privoščila odličen falafel krožnik in fantastičen kamelji burger, po katerem je lokal znan daleč naokoli. Da se je hrana polegla, sva šla še na zadnji sprehod po medini.


Tokrat v svojem tempu in čisto po občutku. Prvič se nama je zdelo, da sva sproščena in da imava zadeve v svojih rokah. Gneča se nama ni več zdela stresna, ljudje niso bili preveč nadležni, povsod je dišalo po dobri hrani in vse je bilo prav romantično osvetljeno z žarki zahajajočega sonca. Odkrila sva še eno tržnico, kamor turisti očitno zelo redko zaidejo in tam navdušeno opazovala, kako se pravi domačini odpravijo po nakupih, kaj in kako kupujejo. Popolnoma drug svet, kot tisti na glavnih ulicah medine, ki se zdi kot nekakšna predstava za turiste. Tu je bilo vse bolj umirjeno in preprosto. Med drugim nama je bilo všeč, kako malo smeti sva videla. Domačini namreč kupujejo lokalne pridelke v papirnatih vrečkah in košarah, ki jih večkrat uporabijo. Na tleh se znajdejo le olupki pomaranč, ki jih spotoma jedo in kakšna koščica olive.

Tako sva si v enem dnevu ogledala praktično vse, kar se da videti v Fezu, čeprav je tako zelo ogromen. No, seveda novejših delov mesta nisva niti povohala. Takšnih imamo dovolj v Evropi pa še tam jih ne obiskujeva rada. Sva pa naslednji dan ob vožnji z avtobusom videla, da je tudi Fez izredno lepo urejen s širokimi, novimi cestami, drevoredi in razkošnimi hišami. Seveda pa tudi z mnogo trgovskimi centri, ki jih je prinesla globalizacija. Tako kot v vseh maroških mestih, tudi v Fezu obstaja stari in novi način življenja. Vidite lahko starce na oslih in zrele gospode v najnovejših nemških avtomobilih. Verjetno še več, kot v Evropi. Enih in drugih seveda.


Za prebivalce Feza drugod po Maroku ne najdejo preveč lepih pridevnikov. Fez je bil vse od ustanovitve pred več kot 12 stoletji pa skoraj do današnjih časov glavno mesto in še danes velja za kulturno središče države. To se gotovo vtisne tudi v zavest ljudi, ki naj bi se malo višje nosili, kot kje drugje. Pravijo, da so bolj egoistični in nepošteni. A to so lokalni stereotipi. Misliva, da si, tako kot ostali Maročani, za turiste nadenejo poseben obraz, ki je še bolj sladek in prijazen, tako da ne boste opazili večje razlike. Ne glede na kritike, ki jih boste morebiti še slišali, pa se v Fezu preprosto morate ustaviti vsaj za en dan. Nikjer drugje v Maroku namreč ne boste doživeli tako avtentične in tradicionalne kulturne izkušnje, kot ravno tu.
SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig