14. maj 2017

Maroko po najino: Casablanca


Prvih nekaj ur v Maroku je bilo norih. Pozno zvečer sva pristala na letališču, 15 kilometrov ven iz središča Casablance. Že tako naju je skrbela pozna ura ter z njo povezano iskanje taksija in prenočišča, potem pa naju je že takoj na prvem terminalu čakalo presenečenje. Vsaj za dve letali ljudi nas je čakalo v dooolgi vijugasti vrsti na kontrolo potnih listov. Preden sva prišla na vrsto, je minila vsaj ena ura! Tam pa je policist želel od naju še izpolnjen registracijski obrazec, ki bi ga morala dobiti in izpolniti že na letalu, a ga seveda nisva ne dobila, ne izpolnila. Komaj je premogel dovolj volje, da nama je šel dva iskat. Svinčnika nama ni hotel posoditi. Skratka, nekako sva se znašla in prišla skozi vse check-pointe. Zdaj se je začel boj za taksi! Sicer vozi z letališča v mesto zelo poceni vlak, a sva zaradi dolgotrajnega procesa na letališču zadnjega zamudila. Taksiji tako ugodni niso, po deseti zvečer pa vklopijo še dvojno tarifo. Med drugim zato, ker vedo, da so edini možen način prevoza v mesto sredi noči. Kup taksistov se je začelo ponujati, a se nismo mogli uskladiti glede cene. Vendar sva imela srečo, da sva že na letalu srečala stara znanca z Dolenjske, prav pri iskanju taksija pa še en par iz Slovenije. Tako se nas je zbralo šest pogajalcev in v rahlo zmedeni akciji smo uspeli najti taksista, ki nas je peljal za nekaj več kot 40 evrov skupaj.

Vožnja je bila sprva prijetna, s prihodom v mesto pa smo postajali vse bolj živčni. Sobotna noč je na ulice prinesla na stotine moških, ki so se večinoma opiti klatili naokoli, kričali en preko drugega, z avtomobili, motorji in peš kršili vse možne prometne predpise, da smo se lahko le čudili taksistovi umirjenosti in spretnemu manevriranju med njimi. Prvi par je odložil pri hotelu prav sredi tega dogajanja, nato še druga dva; naju je odložil zadnja. Edina sva imela rezervirano prenočišče v stari medini, kar je bilo po eni strani fino, ker tam ni bilo takega živžava, po drugi pa ne tako zelo, ker naju ni mogel pripeljati do hotelskih vrat. Sama sva se morala znajti še z navigacijo na telefonu, ki seveda zgolj za silo opisuje neverjetni labirint ozkih uličic brez imen. Pa nama je še nekako šlo, a hotela nikakor nisva našla. Kot so naju opozorili številni komentatorji na spletnih forumih, so naju kmalu obkolili otroci, ki so nama hoteli pokazati pot za nekaj dirhamov (lokalna valuta), a jima nisva zaupala, ker te bojda radi peljejo malo naokrog, potem pa dodatno zaračunajo še vodenje do točke, kjer so te sploh začeli zavajati. Eden od njih se ni dal in je šel kar do bližnjih vrat ter začel trkati po vratih in nekoga klicati. Postala sva še bolj živčna, a vrata je prišel odpret možakar, ki je vedel za najino rezervacijo in naju povabil gor. Na stavbi, ki se je izkazala za najin "hotel", ni bilo nobene hišne številke, ulica ni bila nikjer označena z imenom in tudi na sami stavbi ni nikjer pisalo, da se tam sploh karkoli posebnega nahaja. V tem primeru brez pomoči lokalne mladeži niti v sanjah ne bi mogla odkriti rezerviranega prenočišča. Pa še nič niso zahtevali v zameno za pomoč. Nekaj, kar se je kasneje izkazalo za izjemno redko gesto. Tudi najin gostitelj je bil zelo prijazen in navdušen nad dejstvom, da sva Slovenca. Na eni izmed stopnic je imel naslikano tudi slovensko zastavo in kot pravi, še ni spoznal ljudi, ki bi lahko popili več alkohola, kot Slovenci.
Zadnje presenečenje večera je bilo še to, da so privatno spalnico za dve osebi, ki sva jo rezervirala, uspeli že oddati in so naju vtaknili v nekakšen skupni prostor s šestimi kavči, a po vsem skupaj sva bila srečna, da sva sploh imela kje spati. Vsa utrujena sva se zleknila in upala na boljši jutri.


Vstala sva zgodaj in se odpravila na krajše raziskovanje mesta, za katerega sva predvidela zgolj eno dopoldne, kar je eno dopoldne več, kot priporoča večina poznavalcev. Casablanca je namreč moderno poslovno središče države, kjer ni veliko turistično zanimivih zgradb in kotičkov. Je pravo velemesto z zelo malo duše. A se vseeno kaj najde. Če nič drugega, je zanimiva primerjava z ostalimi maroškimi mesti. Prvo jutranje presenečenje je bilo to, da so vse na veliko pospravljali. Pobrali so prav vse smeti, ulice pa pometli in pogosto tudi oprali z vodo. Tako naju je pričakala prav lično očiščena medina. Naj pojasniva: medina je arabski izraz za mesto in je v vsakem maroškem mestu danes z obzidjem ograjeno staro mestno jedro, okrog katerega so skozi stoletja zrasla nekajkrat večja mesta, kot jih lahko vidimo danes. Še najbolj spominjajo na ozke piranske ulice, le da so dosti bolj nagnetene, predvsem z raznoraznimi prodajalci. Skoraj vsaka hiša ima v pritličju prostor za trgovinico ali stojnico. V Casablanci medina ne velja za nič posebnega, a midva jo imava v dobrem spominu. Je majhna, a vseeno dovolj zapletena, da se v njej izgubiš, če hočeš. Predvsem pa so njeni prebivalci zelo umirjeni in neagresivni (v prodajnem smislu) do turistov, ki smo drugod bistveno bolj oblegana roba.


Seveda se nama je že takoj uspelo zaplesti v ulični labirint in kljub uporabi navigacije komaj prilesti ven. Namenila sva se proti edini resni turistični atrakciji v mestu: mošeji Hasana II., do nje pa sva krožila približno po predlagani poti iz Lonely Planeta, tako da sva si ogledala še nekaj drugih znamenitosti. Spoznala sva, da je Casablanca popolno nasprotje svoji stari medini. Večinoma jo sestavljajo široke avenije s štiri-pasovnicami, ob njih pa dolgi palmovi drevoredi pa vmes kakšen park in fontane pa cel kup starih, a mogočnih meščanskih zgradb iz časa, ko so tu vladali Francozi. Imajo tudi sodoben tramvaj pa mogočno pristanišče z gotovo najlepšo železniško postajo v Maroku (Casa-Port), med pristaniščem in mošejo pa lepo urejeno sprehajališče, kjer se mlado in staro na veliko rekreira ob pogledu na ocean, ki jih hladi s svojo prijetno klimo. Čeprav v mestu prevladuje dolgočasna siva barva večinoma enoličnih zgradb, morava priznati, da Casablanca sploh ni tako zelo napačna.


Mošeja pa je razred zase. S svojo mogočnostjo se zapisuje med največje mošeje na svetu, gotovo pa je največja in najlepša zgradba v Maroku. Nobena fotografija ji ne laska dovolj - preprosto morate jo videti v živo, da začutite njeno razsežnost. Čeprav privabi ogromno obiskovalcev, se na veliki ploščadi okrog nje ljudje kar porazgubijo. Je tudi edina mošeja v Maroku, v katero lahko stopimo tudi neverniki in sicer je možen voden ogled vsako uro, vstopnina pa znaša 120 dirhamov. Morda se nisva odločila pravilno, a čas naju je že malo priganjal, tako da si ogleda nisva privoščila, kar pa ne pomeni, da ni vredna tistih 10 evrov.


Ob prihodu nazaj v medino so se domačini že razbudili in ulice so napolnili prodajalci sadja in zelenjave. Vse je izgledalo domače, živih barv in omamnega vonja, a midva sva sledila množici, ki se je valila iz bližnje pekarne/slaščičarne. Tam sva si za smešen denar prvič kupila m`samen, ki je nekakšna maroška debela palačinka. Namazana z zdenka sirom, medom, nutelo ali marmelado, velja za tipičen maroški zajtrk in jo dopoldne prodajajo skoraj povsod. Za sladico sva si vzela še vsak en krof, ki sva ga komaj zmazala. Velik, oblit s čokolado in nekajkrat bolj napolnjen z vanilijevo kremo, kot se ga dobi pri nas. Bila sva v sedmih nebesih!


Casablanco sva sredi dneva zapuščala z mnogo lepšimi vtisi, kot sva pričakovala in kot je obetal prvi večer. Če boste tudi vi leteli tja (kar verjetno boste, glede na to, da so s Casablanco najboljše in najcenejše letalske povezave), naj se vam nikar ne mudi prehitro naprej. Je pa res, da si zanjo ne rabite vzeti več kot en dan.

Naslednjič pa kraljevsko mesto Fez z eno največjih in najstarejših medin na svetu. Tam se pravi Maroko šele zares začne! 
SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig