V resnici se nama sploh ni zares dalo it, ampak sva nekako vstala, spakirala in pojedla zajtrk, kot da gre zares. Pa sva tudi šla iz stanovanja in se usedla v avto. Ko sem speljal, sem še rekel, da se mi ne da ravno, ampak nekje od Vrhnike naprej sem zares začel verjeti, da tokrat pa res greva na izlet. Končno! Res sva zadnjič odšla v Ikeo, ampak to je bila samo podaljšana vožnja v trgovino. In to zvečer, po temi in dežju. Sicer sva se pa zadnje mesece (razen seveda s Kugo) predvsem sprehajala po Ljubljani. Na pravem najinem izletu v najinem avtu pa že lep čas nisva bila. In peljala sva se na Primorsko! Želela sva si v hribe, a je v visokogorju južni sneg, ki je precej nevaren za nastanek plazov, tam, kjer ni snega, pa je narava še vsa rjava in gola in res ne preveč lepa. Prava pomlad je na morju! In tja sva tudi odšla. Poslušat skržate, vohat borovce, poslušat valove in loviti sonce.

V soboto sem pregledal kam bi odšla in v oko mi je padel Kraški rob. S seboj sva vzela tudi teniske, če bi se odpravila na pohod po tem robu, ampak jih nisva zares obula, ker sva najbližje sprehajanju po kraškem robu prišla na najinem prvem postanku na gradu Socerb.


Tam naju je pozdravil tako močan veter, da sva misli o daljšem zadrževanju v neokrnjeni naravi na tej višini hitro opustila. Menda je bilo deset stopinj, ampak čutiti jih je bilo prej minus deset. Toliko sva zdržala, da sva poslikala razgled na Trst in Koper, potem pa brž na toplo v avto. Uff! Kilometer stran sva se še enkrat ustavila in se čudila kravam na paši po čudoviti kraški naravi, kakršne ne vidiš nikjer drugod pri nas. In zaveš se, da tukaj preživijo le najbolj vzdržljivi. Še posušene veje, ki si jih je Alja zaželela za okras, sva komaj izruvala in odlomila. Ta hudič je res prilagojen na žgoče sonce in ekstremno burjo. 


Naslednji cilj so bile sečoveljske soline, ampak nisem hotel znova po isti glavni cesti, po kateri gremo vedno proti Portorožu in naprej. Nadaljevala sva ob vznožju kraškega roba in se ustavila najprej na stari cesti skozi Črni Kal, kjer sva občudovala viadukt, ter v Hrastovljah, kjer sva, bolj kot znamenito cerkev, občudovala cvetoče sadno drevje, vlak, ki se pelje po sami steni v zavetju kraškega roba in vas Podpeč, ki kraljuje nad celotno dolino reke Rižane. 


Neverjetno, kako malokrat se odločimo za obisk tako lepih krajev, ki so dejansko nekaj minut stran od glavne ceste. Kar sram naju je priznati, da sva bila tam prvič. Sam sem bil še posebej navdušen nad izjemno vijugasto in zdaj vzpenjajočo, zdaj spuščajočo se cesto, za katero se zdi, kot da se je zlila s kraško podlago, po kateri pelje. Prijetne temperature so privabile nešteto kolesarjev. Verjetno sva videla več koles, kot avtomobilov. In definitivno se bom v kratkem spravil te ceste tudi prekolesariti! Od Hrastovelj sva nadaljevala do Sočerge, kjer pa sva (Alja brez dokumentov) naletela na mejo s Hrvaško. Tedaj sem pogledal na zemljevid in ugotovil, kako zelo sem se uštel pri načrtovanju poti. Te konce očitno tako slabo poznam, da sem Sočergo, Dragonjo in Sečovlje vrgel kar v isti koš in si mislil, da so približno pet minut narazen. Huda pomota! Morala sva se obrniti in po guglovem nasvetu peljati nazaj vse do Kopra in po glavni obalni cesti do Sečovelj. Ampak to pa ne! Rekla sva, da bova odkrivala primorsko zaledje in četudi obstaja hitrejša pot, bova pač podaljšala pot za nekaj minut in šla po stranskih cestah! Huda pomota št. 2.



Šla sva kar po guglovi navigaciji in se vse bolj čudila, kje naju vodi. Ceste so postajale vse slabše in ožje, dokler ni ostal le še en pas in makadam namesto asfalta. "Verjetno kaj prenavljajo" sva si rekla in nadaljevala, a nisva srečala nobenih delavcev, le obmejno policijsko patruljo. Sva pa uživala v naravnih lepotah ob cesti. Vinogradi, oljke, sadno drevje: Alja je veselo rabutala raznorazne vejice za popestritev stanovanja. Vendar je bilo tudi tega vse manj in čudil sem se, kako da v tako lepi dolini ni normalne ceste in vsaj kakšnih kmetij, če že druge infrastrukture ne. Čez nekaj kilometrov sva se znašla na tako ozki, kamniti cesti, ki jo je čez nekaj metrov poplavljal potok, da preprosto nisva več verjela, da gugl ve, kje naju pelje. Ugotovila sva, da se nahajava ob reki Dragonji, sredi ničesar. Kaj pa zdaj? Če bi šla po najhitrejši poti, bi bila že dvajset minut v solinah. Tedaj pa sva bila še dobre pol ure stran. Tristo kosmatih medvedov! Nič, malo sem pobrskal in namesto Sečovelj, dal za cilj najprej Padno in potem Dragonjo. Tako sva se malo vrnila nazaj in začela po res ozki in težko prevozni betonski cesti plezati skoraj navpično navzgor iz doline. Znašla sva se v Pučah, ki so naju navdušile z res starimi hisami, preprostostjo in dejstvom, da ljudje še vedno živijo in delajo v tako nedostopnih krajih. Iz Puč naprej ni bilo več težav in kmalu sva se spet spuščala in prispela v Dragonjo ter ob meji usekala po polju počez in končno dosegla Sečovlje in nato Sečo, kjer sva parkirala. Ko zdaj gledam zemljevid, res ne vem, zakaj naju je navigacija v Babičih usmerila v dolino reke Dragonje. Sicer izgleda, da res obstaja cesta vseskozi ob meji, toda v živo je ta cesta primerna samo za terenske avtomobile. S tem ovinkom sva izgubila ogromno časa, sva pa videla najbolj neokrnjeno primorsko naravo, tako da nič ne de. 


V Seči sva se kmalu ustavila ob kanalu, ker je bilo na ozki cesti toliko kolesarjev, pešcev in avtomobilov, da se res ni dalo več normalno voziti. Pa tudi sprehod ob starih lesenih pomolčkih in fotkanje že dolgo potopljenih čolnov je za dušo dosti bolj blagodejno. Tu v resnici niso bile cilj soline, pač pa Vrt kaktusov, ki se nahaja ob sprehajalni poti, nasproti ribogojnice Fonda.


Tu sta si gospa Magda in njen mož pred 50 leti zamislila in ustvarila prvo in verjetno največjo gojilnico kaktusov v Sloveniji. Pod eno streho lahko vidite več kot 1500 vrst kaktusov in sukulentov z vseh koncev sveta, vseh velikosti, barv in oblik. Prava paša za oči za vsakogar, kaj šele za Aljo, ki sem jo komaj spravil ven šele, ko je praktično napolnila spominsko kartico s fotografijami in naročje z novimi kaktusi, ki jih roko na srce, ne veva več kam dati.


Sprehodila sva se še po sprehajalni poti ob morju, videla portoroški zaliv in splezala po ozki, strmi poti na vrh Seče, kjer sva se skozi kamnito forma vivo sprehodila nazaj do kanala ob solinah in avta.


Če bi se na tem mestu usedla in odpeljala domov, bi bil dan že popoln, a sva seveda šla še naprej. Bila sva že pošteno lačna in hotela sva na kosilo v načeloma mirnejšo Izolo, a je bila tako nabito polna, da nisva mogla parkirati. 


Vse restavracije so bile polne do zadnje mize, trgovine pa že zaprte. Odpeljala sva se dalje proti Kopru, kjer sva se sprehodila skozi staro mestno jedro, na bolšjaku kupila novi vazi za vse vejevje, ki ga je narobutala Alja in si privoščila prvi letošnji sladoled. Dneva ni več ostalo veliko, zato sva se kmalu namenila proti zadnji destinaciji dneva - Rilkejevi poti.


Pa se je spet zakompliciralo. Ne veva, kaj je bilo to nedeljo v zraku, ampak večina primorske je bila bolj polna turistov, kot sredi glavne sezone. Na začetku Rilkejeve poti v Sesljanu ni bilo kje parkirati in promet je bil tako gost, da sva se komaj premikala. Skupaj s tokom sva se po polžje peljala navzdol v sesljanski zaliv, kjer sicer ni bilo nič posebnega videti ali slišati, a ljudje so v trumah drli proti Portopiccolu, kot da se bliža apokalipsa. Vsaj pol ure sva izgubila, da sva prišla dol, se obrnila in prišla nazaj do glavne ceste in nadaljevala proti Devinu. Na poti sva opazila, da se da parkirati ob cesti in tako sva tudi storila ter začela s sprehodom nekje na sredi poti. Tudi na Rilkejevi poti, kjer naj bi se v miru sprehodila in si polnila baterije ob pogledu na morje, je bila strašanska gneča. Zato sva si najprej na samem poiskala skalo nad morjem in si privoščila en mini piknik. Visoko in toplo sonce naju je grelo, hummus in olivna ciabatta pa sta neverjetno prijala. 


Tudi sicer sva se sami poti v veliki meri izmikala in plezala po skalovju in polnila spominski kartici s fotografijami morja, jadrnic in ladij, Trsta v daljavi in Devinskega gradu malo bližje, na drugi strani.


Na hitro sva si ogledala še Devin, nato pa se vračala proti začetku poti, ob vedno lepši večerni svetlobi, ki jo je dajalo zahajajoče sonce.


Barve so postajale noro lepe in kar nisva vedela, kam bi se obrnila, vse je bilo tako zelo lepo. Zadnji trenutek sva ujela še pogled na sesljanski zaliv na začetku poti, potem pa na eni od višjih skal pospremila sonce v zadnjih izdihljajih.



Gotovo eden najlepših zaključkov izleta doslej. Zadovoljna, ker sva preživela še en razburljiv in čudovit izlet, sva se natovorjena z vtisi vrnila v avto in odpeljala v z luno obsijano noč.