V treh dneh na poti sva z dobro voljo in še boljšim avtomobilom trmasto kljubovala vremenskim, zdravstvenim in terenskim razmeram in obiskala 3 države (poleg Slovenije), 8 dežel, 11 prelazov, 30 jezer, še več dolin in še nekajkrat več krajev in še več gora, čeprav sva jih zaradi oblakov dejansko videla vsaj pol manj, kot jih je bilo v resnici. Vsaj dvakrat sva obupovala nad usodo, se smilila sama sebi, a se veliko večkrat nasmejala, zapela več pesmi, kot znava besedil, se drla in šepetala ter si vsaj nekajkrat na dan priznala, da je tale Ford Kuga pa res super avto!
Vse skupaj sva si zastavila dokaj velikopotezno, a se razmeram primerno strinjala, da bo najmanjši skupni imenovalec potovanja predvsem to, da se imava lepo, vse ostalo pa bo sledilo. Glavni cilj je torej uspel!

Glede fotografiranja lepih pokrajin nisva imela velikih pričakovanj, a naju je s solidnimi razgledi navdušil že prvi dan. V višje ležečih krajih sva bila deležna prav prijetnih razmer, v Innsbrucku pa celo sonca, ki naju je zadnji dan, ko sva že dva dni zmrzovala, malo spala in bila zdravstveno že kar precej na psu, napolnil z energijo, ki sva jo potrebovala, da vstaneva in se pripeljeva vse do doma. Tudi sicer nisva imela posebnih pričakovanj glede Avstrije in Nemčije, ki naju doslej še nista najbolj navdušili, a sva ju na koncu zapustila z najboljšimi možnimi vtisi, čeprav je bilo večinoma kislo vreme in zlovešče vzdušje. Ravno obratno se nama je zgodilo v Dolomitih, v katere sva šla z izredno visokimi pričakovanji, a bila bridko razočarana. Ni bilo ravno vse grdo, ampak vsekakor neprimerno slabše kot v Avstriji. Vendar nad njimi še nisva obupala. Verjameva, da bi bilo z malce več sonca veliko lepše.

Poudariti velja, da sva prišla do vtisov predvsem skozi oči voznika. Večinoma sva odkrivala teren izza volana in avstrijske ceste, sploh pa nemške, so naju s svojo urejenostjo in ohranjenostjo povsem prepričale. Italijanske so žal bolj spominjale na ceste nerazvitih držav in so, z nekaj izjemami, izgledale, kot da trpijo za posledicami dolgotrajne vojne. Po Italiji sva se iz tega razloga res razveselila prihoda v domače grudi. Pa niti nisva bila razočarana nad slabšimi cestami. Saj sva imela zmogljiv terenski avto s pogonom na vse štiri. V resnici sva bila kar vesela malo slabših razmer, sploh sneženja v Dolomitih in neočiščenih prelazov. Vsaj tam sva lahko preizkusila, kje so Kugine meje. Je bil pa vseeno manjši šok po dvodnevnem razvajanju na čistih, širokih cestah.



Ford Kuga naju je popolnoma prevzela. Res je nisva nameravala tako očitno hvaliti in izpostavljati, vendar si to preprosto zasluži. Daleč največji plus dobi zaradi udobnosti. Ta je za povprečnega uporabnika, ki gre z avtom največkrat v službo, po nakupih in nekajkrat na leto na izlet, tudi najpomembnejša. K udobnosti pa spada kup stvari, zaradi katerih je avto takšno veselje peljati in uporabljati. Ne samo, da paše sedeti malo višje in na super sedežih. K splošnemu dobremu počutju prispeva tudi preglednost nad voziščem in varnost, k čemur najbolj prispeva kopica takšnih in drugačnih senzorjev. Kar se elektronike tiče, je šel Ford all-out. Kuga je okrog in okrog opremljena s senzorji, ki ti preko armaturne plošče sporočajo, kako blizu so ostali objekti (od avtomobilov, do dreves, zgradb, ljudi in živali) okoli tebe. To je izredno uporabno pri gibanju skozi mesta in pri parkiranju! Za parkiranje pa še dodatno pomaga kamera zadaj. Z vsemi temi pomagali, moraš biti že res mojster, da ne parkiraš perfektno in brez težav. Če se sploh ne želite obremenjevati s parkiranjem, pa obstaja možnost, da vam računalnik kar sam parkira. Najprej vam sam najde primerno parkirno mesto, potem pa še parkira. Preostane ti le še nadzor hitrost s pedali. V Innsbrucku sva to tudi preizkusila, ker je bil center čisto zaparkiran, Kuga pa se je bila sposobna bočno sparkirati v špranjo, ki se je sama verjetno ne bi nikoli lotila. Pred in za avtom je bilo zgolj dobrih 10cm prostora! Kasneje sva odkrila nekaj, česar na srečo nisva preizkusila, ampak Kuga se s pomočjo senzorjev spredaj v trenutku ustavi, če ti nekdo nenadoma skoči pred avto. Tehnologija, ki poleg živcev, rešuje tudi življenja!

 

Zelo popularen je zadnje čase tudi senzor za prtljažnik, ki ti s kretnjo noge pod prtljažnikom, le-tega odpre. Sprva se nama je zdelo zgolj zanimivo. Ko pa sva večer pred odhodom tovorila stvari v prtljažnik, in polnih rok brskala, v katerem žepu so ključi od avta in se spotikala na eni nogi, je pa res prišlo prav. Čisto elegantno se približaš avtu, malo pomigaš z nogo pod prtljažnikom, počakaš dve sekundi in zložiš vrečke v prtljažnik. Tudi odklepati ni treba, ker avto sam zazna, da je ključ v bližini. Vrhunsko!

Naslednja stvar, ki prispeva k udobju, je prenovljeni sistem SYNC 3, ki je odziven kot pametni telefon in res poln uporabnih informacij. Vse deluje na dotik, brez nalaganja in čakanja. Takoj. Dodatno pa so ustvarili še povezljivost s telefonom prek aplikacije Android Auto. Najboljša reč pri tem je sinhronizacija z Google maps, s katerimi lahko potem prostoročno upravljaš in to glasovno!



Zadeva razume slovensko in te na ukaz pripelje v vsak kraj, ulico, črpalko, trgovino, servis, gostilno, ki si jo lahko zamislite. Kar ploskati začneš od navdušenja. Je pa za to potrebna povezava z internetom, zato sva na poti skozi tuje dežele ostala na osnovnem sistemu, ki naju je tudi prepričal. Res je bilo treba vtipkati želeno destinacijo, a je spet našel prav vse in lahko sva pospravila ogromen zemljevid alpskih držav, ki sva ga kupila 5min pred prečkanjem meje. Največji plus, ki prek Google maps še ne deluje, pa je bilo opozarjanje na hitrostne omejitve, ki jih menda tudi sporoča eden od senzorjev, ki bere prometne znake ob cesti. Poleg radarja za radarje najbolj uporabna zadeva na Avstrijskih cestah!



Osebno sem bil zelo razočaran, ko sem ugotovil, da sva dobila Kugo z avtomatskim menjalnikom, a sem se navadil nanj hitreje, kot bi želel priznati. Nastavljen je zelo inteligentno z več programi vožnje. Če nenadoma začutite potrebo po drugi prestavi, kot si jo je zamislil Ford, pa lahko vedno z gumbi na volanu prestavite nižje ali višje. Mene ni prav nič zmotilo in skupaj z odlično navigacijo z opozarjanjem na omejitve hitrosti in tempomatom, je naredil relacijsko vožnjo tako enostavno in udobno, da mi je ostalo dosti več energije in pozornosti za ostale stvari.



Kot je recimo prepevanje pop uspešnic z Aljo, ob spremljavi izvrstnega Sonyjevega ozvočenja. To ima neverjetno funkcijo, ki poudari tone, ki jih zadenete, tako da nastane najlepša harmonija, po drugi strani pa preglasi tiste tone, ki vam ne uspejo popolnoma. Seveda tega sistema nisva preizkusila, ker ga ne potrebujeva in sem si ga na tem mestu izmislil samo zato, da bi izpostavil najine neprekosljive pevske sposobnosti (in samozavest). 


Gotovo sva še kaj izpustila, a nek splošen občutek ste gotovo dobili: Kuga je res udobna in zmogljiva spremljevalka, tudi na dolgih poteh. S celodnevnimi vožnjami imava že kar nekaj izkušenj in ob podobnih podvigih v preteklosti, sva bila popolnoma zdelana od vožnje. Tokrat pa niti malo! Občutek sva dobila, da bi lahko tako preživljala dneve v nedogled. In prav nikakršen problem se ni bil še četrti dan zgodaj vstati in malo zapeljati, preden se posloviva od nje. Skočila sva na sveže zasneženo Jezersko in jo zapeljala tudi po nespluženih gozdnih poteh. Kuga se je počutila kot doma. Prav z užitkom je mlela sneg pod seboj in pozirala pred fotoaparatom. Preveč si je seveda nisva upala gnati in težko je reči, kako bi bila všeč divjakom po brezpotjih, niti ne vem, če je njim namenjena. Potrdiva pa lahko, da je idealen avto za potovanja in avanture. S svojo zmogljivostjo, udobnostjo in prostornostjo bo ustregla prav vsem vašim željam. Najbolj pa je primerna za aktivne pare in družine, ki nimajo potrebe po dirkanju, pač pa cenijo izredno varnost, udobje in praktičnost, ki jih nudi Kuga.



V dobrih treh dneh sva prevozila malo manj kot 1400 kilometrov, za kar sva porabila skoraj 27 ur vožnje in v povprečju 7 litrov goriva na 100km (dizel). Poraba bi morda lahko bila nižja, a za tako velik in zmogljiv avto, je to še vedno solidno, sploh če upoštevamo dejstvo, da se nisva vozila po navadnih, ravnih poteh, pač pa čez prelaze, gozdne steze pa tudi v kolonah po mestih sva preživela nekaj časa.

Tako da ja, Kuga je definitivno vredna pozornosti in prav nič se je ne bi branila voziti še kdaj. Hvala Fordu Slovenija, da nama je omogočil to super izkušnjo, vam pa lep zimski pozdrav do naslednje avanture! Cheers!

Več o najinih dogodivščinah z novo Ford Kugo lahko spremljaš na Instagramu @ford_slovenija@mzgajnar1@aljaskrt in pod oznako #sKugoNaIzlet

Objava je nastala v sodelovanju s Ford Slovenija.