Innsbruck je v marsikaterem pogledu (vsaj za
naju) sanjsko mesto. Ko sva zjutraj stopila iz hotela, naju je najprej
pozdravil pogled na veličastne gore. Kar obstal sem, tekel po Aljo, ki je bila
nekaj korakov za menoj, in jo zvlekel na parkirišče. »Si predstavljaš, da je
tole prva stvar, ki jo vidiš vsako jutro, ko stopiš iz hiše?!« Pa skorajda ni
pomembno, kje v mestu se nahajaš, ker so povsod okrog gore. In to zares gromozanske, visoke okrog tri tisoč metrov. Pozimi pa so še lepše, odete v snežno odejo in
osvetljene z jutranjim soncem. Noro.
Sonca sva bila zelo vesela in v Innsbrucku ga
je bilo v izobilju. Prava zimska pravljica. Edini problem je bil, da so se
zaradi jasnega vremena temperature spustile mnogo nižje, kot drugod in so naju
pričakala zmrznjena stekla na avtu. Toda tu se je zopet izkazal Ford.
S
pritiskom na gumb sva vklopila sistem, ki preko ultra-tankih žičk, napeljanih
po vetrobranskem steklu, le-tega ogreje, odstrani led in odtali brisalce v
času, ko zložiš prtljago v prtljažnik in se pripraviš na vožnjo. Nobene
lopatice, strgala in drgnjenja zunaj na mrazu. Samo še obrišeš in spelješ…
V Innsbrucku sva imela podoben načrt, kot v
Salzburgu. Videti vse, kar je mogoče, v eni uri. Ko sem nekaj podobnega vnesel
v google, me je vprašal, ali sem morda mislil 24 ali 48 ur? Ne dragi, je pa
očitno res mogoče preživeti več dni ali tednov tukaj, ne da bi se imel čas
dolgočasiti. Če ste vsaj malo športen in uživaški tip človeka, boste tu gotovo
našli nekaj zase. Samo na najbližjih gorah je na voljo 9 različnih smučišč in
prav na vse vodijo redne linije javnega transporta. Če niste oboževalec urejenih smučišč, je med
njimi dovolj prostora tudi za turno smučanje v celcu. Tudi za deskanje na snegu
obstaja vsa možna infrastruktura in le za nekaj dni preden sva prišla tja, je
potekal svetovni pokal v freestyle-u na veliki skakalnici. Če pa sploh ne
smučate radi, vas bo gotovo očarala vožnja z gondolo na Hafelekar in uživanje
ob kavici in tortici v najvišji kavarni tod okrog z razgledom na celotno mesto
in širšo regijo. Poznavalci smučarskih skokov pa tudi ljubitelji arhitekture,
si lahko napasete oči na state-of-the-art smučarski skakalnici, ki jo je
oblikovala legendarna Zaha Hadid in kjer poteka ena izmed štirih tekem
novoletne turneje. Če se vam od višine vrti, pa imate več kot dovolj ponudbe v
samem mestu v dolini. Od čudovitega starega mestnega jedra s palačo Hofburg, znamenite
Maria-Theresien Strasse, pročelja z zlato streho, katedralo, cerkvami in
slavolokom zmage, do mnogih muzejev, gledališča, gradu in čudovitih pisanih hiš
ob reki Inn. Pa seveda fensi trgovin, kavarn (tudi Sacher) in
restavracij. Za sprostitev pa še zeleni parki in alpski živalski vrt. In vse to samo v Innsbrucku. V ponudbo celotne regije se sploh ne bom spuščal, ker
je preprosto preveč vsega.
Sprehod skozi mesto je bil povsem drugačen,
kot v Salzburgu. Tukaj je bilo veliko bolj živahno. Ulice so bile polne ljudi,
med njimi tudi mnogo smučarjev in deskarjev, ki so se odpravljali na smuko. Kot
bi združil Kranjsko goro in Ljubljano. In vse je bilo zares tako zelo lepo. Vsaki ulici in
zgradbi sva lahko dodala v kader še pogled na kakšno goro v ozadju.
Vzdušje je
veličastno, odlična mešanica starega, tradicionalnega in modernega ter splošen
športni duh, ki preveva celotno mesto. Sploh pozimi, ko je glavna smučarska
sezona. Naju so prepričali. Zbujanje s pogledom na gore, kofetkanje ob Sacher
tortici, delo s pogledom na gore in potem še kakšen pohod ali večerna smuka. Na
to bi se zlahka privadila.
Ura je minila hitreje kot ponavadi in morala
sva na pot. Danes v še tretjo alpsko državo na seznamu: Italijo! Po cesti sva
se vzpela mimo smučarske skakalnice in se malo višje še enkrat ustavila, da sva
dokumentirala prekrasno panoramo, s soncem osvetljenega mesta, potem pa prelazu
Brenner naproti.
Spet sva se vozila po nepričakovano lepi
pokrajini. Zapustila sva dolino reke Inn, a prišla na krasne planote, obdane z
novimi gorami. Teh sredi Alp pač nikoli ne zmanjka. Občudovala sva viadukte, po
katerih so speljali avtocesto. Že midva sva se vozila po zahtevnem in visokem
terenu, Avstrijci pa so še mnogo višje zgradili še hitrejšo in s prometom bolj
obremenjeno cesto. Na prelazu Brenner naj bi
bil tudi tunel, toda na stari cesti ga nisva videla.
Vstopila sva v Južno Tirolsko, ki je pred 100
leti zaradi politike nesrečno pripadla Italiji in kljub desetletjem protestov
in nemirov, tam tudi ostala. Več kot 90% tukajšnjih prebivalcev govori nemško
ali ladinsko (star romanski jezik) v nekaterih dolinah (Badia, Gardena, Fassa,
Cadore, Cortina, …) in tudi vsi napisi ob cesti in na hišah so nemški, table pa
so seveda dvojezične. To je tudi najbogatejša in najuspešnejša italijanska
pokrajina, a še vedno se nama je zdela očitno manj razvita, kot Avstrija. Mnoge
vasi propadajo, zaščitne ograje in znaki ob cesti so zarjaveli, ceste so
pogosto polne lukenj in razpok. S prihodom v Italijo se je tudi vreme spet
poslabšalo in vse skupaj je botrovalo nekako kislemu prvemu vtisu. Edini cvetoči
in lepi kraji so bili tisti v bližini smučarskih središč. Morda pa sva zgolj
naletela na slab dan ali obdobje, ko je večina najlepših cest v italijanskih
Alpah tako ali tako zaprtih (mislim na slavne prelaze) in sva se peljala skozi manj
obiskane pokrajine.
Osupla naju je mogočna trdnjava Franzensfeste
in številni vinogradi v zaledju Brixena. Sadovnjakov in vinogradov v Alpah ne
bi pričakovali, a topel južni zrak zaide daleč skozi doline na sever in
ustvarja edinstveno lepe pogoje za življenje tudi tukaj. Lepi in razviti so
kraji okoli smučišča Kronplatz, z Bruneckom na čelu. Midva se nisva veliko
ustavljala, ker sva želela čimprej, preden postane vreme še slabše, priti v
srce Dolomitov, Cortino d`Ampezzo, a sva morala prej narediti še ovinek do
enega najlepših alpskih jezer Pragser Wildsee (ali italijansko in bolj
romantično: Lago di Braies).
To jezero je po osupljivi lepoti primerljivo,
čeprav je manjše, s Kraljevim jezerom na Bavarskem. Žal pa tudi po vremenu, ki
sva ga imela tam. Le nekaj kilometrov nižje v dolini je sonce še znalo pokukati
izza oblakov, tukaj pa je že kar konkretno snežilo. In tudi jezero je bilo
zamrznjeno in zasneženo, a tukaj je bilo po njem dovoljeno hoditi.
Slabo vreme
in navaden delovni dan se pri taki atrakciji ne poznata preveč in parkirišča so
bila precej polna. Je pa območje ravno dovolj veliko, da se ljudje porazgubijo.
Sprehajaš se lahko skoraj povsod. Okrog in po jezeru. Do ledenih slapov,
cerkvice in po bližnjih gozdovih.
Z Aljo sva se pogumno podala proti sredini
jezera, kjer sva na zaplati očiščenega ledu videla, da je ta res debel vsaj
nekaj deset centimetrov. Ko sva nadaljevala pa je na nekem delu led pričel kar
malo pokati pod mojo težo in hitro sva skočila naprej na zasneženo podlago. Tam
pa sem opazil, da se sneg na ledu hudo hitro topi. Takoj, ko sem stopil nanj,
se je spremenil v vodo. Kot bi hodil po lužah. S čim manj panike sem potegnil
Aljo nazaj in karseda hitro sva se vrnila proti bregu, kjer sva si oddahnila,
ker sva spet ušla gotovi smrti (hec, hec).
Čudi me, da ni tam nobene opozorilne
table, je pa res, da nihče drug ni hodil po tistem delu jezera. Morda sva se
tudi brez potrebe ustrašila in je bilo rahlo pokanje in topljenje snega
normalno. Kakorkoli, mimo nekaj turistov, ki so tja prišli kar v teniskah, sva
se prebila na breg, še malo poslikala vrhove gora v oblakih in se odpravila
naprej.
Pot sva nadaljevala mimo Toblacha, kjer je
sicer čudovito jezero, a ga skorajda nisva videla zamrznjenega in v snegu, tako
da sva peljala kar naprej. Do Cortine vodi prelaz, ki je znova postregel s
krasno naravo. Zasnežene smreke, visoke gore (katerih vrhov žal nisva videla
zaradi oblakov in sneženja) in simpatične alpske koče ob njihovem vznožju sem
in tja. Najraje bi se ustavila, na eno potrkala in se šla gret h kaminu. Vreme
je bilo idealno za to. A sva se spustila v dolino, v regijo Benečijo.
Tik pred prelazom se ena cesta odcepi v levo
in se povzpne do jezera Misurina, sredi najlepših dolomitskih vrhov in se nato
ravno tako spusti do Cortine. Ta podatek mi je nekako ušel pri načrtovanju
poti, za kar mi je malce žal, a tako in tako se bova sem še vrnila in popravila
napako. Cortina d`Ampezzo je bila takšna, kot sva pričakovala. Polna hotelov in
apartmajev za tisoče turistov, ki se sem zgrinjajo skozi vse leto. Je pa bila
precej prazna. Morda zato, ker sva bila tam ravno sredi dneva, ko so vsi na
smučiščih, trgovine pa so zaprte zaradi sieste, ki jo imajo očitno tudi v
najbolj turističnih krajih tukaj. Precej sva bila že lačna, a nisva mogla
dobiti niti ene stvari, za obisk picerije pa nisva imela dovolj časa. Zato sva
se iz sivega in turobnega kraja kar hitro pobrala naprej, dobesedno s trebuhom
za kruhom.
Naslednji dve uri sva se vozila skozi večinoma
(vsaj na videz) propadajoče in zapuščene kraje ob vznožju čudovitih gora in
zaman iskala vsaj eno odprto trgovino. Tudi bencinske črpalke so bile tako
uboge, da sva dvomila, da imajo kaj drugega kot bencin in nujno orodje. V dolini
Cadore sva se ustavila v zanimivem starem kraju z lepim pogledom na cerkvico in
gore v ozadju, a žal tudi na vrsto propadajočih hiš.
Res nisem prepričan, kaj
je narobe, a v tako lepih in turistično zanimivih krajih sva res pričakovala
vasi in mesta v dobrem stanju. Tukaj pa je, razen v Cortini in morda še v dveh
večjih krajih v dolini Cadore, vse izgledalo, kot da se je ravno končala
dolgoletna vojna. Pa tudi v Cortini sva opazila kar nekaj hotelov, ki so vidno
propadali. Ob slabem vremenu je vse skupaj delovalo res neprivlačno in
žalostno.
Nekje na poti proti Ampezzu sva se končno
ustavila v Hoferju. Ura je bila ravno 15.30, kar označuje konec odmora in lahko
sva jedlaaaa! Pot sva nadaljevala proti prelazu Mauria. A je bil čisto
na začetku klanca v Lozzu di Cadore tako lep pogled na goro Tudaio, da sva se
morala ustaviti. Tam sva odkrila tudi staro, zapuščeno pokopališče s kapelico,
ki naju je kar pretreslo.
Na prelazu Mauria je bil spet sneg in pot je
bila kar razburljiva. Ozke zasnežene serpentine so višale pritisk, Ford
pa se sploh ni zmenil za njih. Kot po tekočem traku sva prispela že v tretjo
regijo Furlanijo-Julijsko krajino in prihajala v vse lepše kraje. Ampezzo,
sploh pa Tolmezzo sta izgledala bistveno bolj razvita in pokrajini primerna.
Prišla sva v civilizacijo! Žal pa se je takrat že stemnilo in nisva več veliko
videla. Vključila sva se na hitro cesto proti Trbižu in se končno pospešeno
začela bližati Sloveniji. Občudovala sva zasneženo goro Amariano, pod katero je
zrasel Tolmeč. Res prava lepotica, ki osamljena, a mogočna, vabi na izlet v
tukajšnje Karnijske Alpe.
Na poti v Trbiž sva kljub temi lahko
občudovala manjše kraje ob cesti, ki so ponavadi imeli osvetljen glavni trg s
cerkvico in krasnim razgledom na gore v ozadju. Kako mora biti šele podnevi
lepo. Furlanija se zlahka primerja z najlepšimi kraji v Dolomitih in naših
Julijcih. In prav nespodobno je, da je še nisva obiskala, ko je vendar tako
blizu. Tudi tukaj sva videla dvojezične
table, saj se imajo tukajšnji večinski prebivalci Furlani (skoraj pol milijona
jih je) za svoj narod, ki ga je skupaj z nemško in slovensko skupnostjo
(podobno kot Tirolce in Ladince) Italija pred 100 leti na silo vključila v
svojo državo. Pri tem je seveda tudi ostalo.
Zgodovino na stran, midva sva udobno prispela
v Trbiž in se tokrat zapeljala skozi jedro mesta, ki je bilo presenetljivo
polno in živo. Nekako tako, kot sva pričakovala, da bo izgledalo v Dolomitih.
Po videnem bi bilo morda bolje, če bi več časa namenila Furlaniji, a kdo bi
sploh pomislil, da bo tukaj toliko lepše?
Kljub temu, da bi z veseljem potovanje
podaljšala v neskončnost, sva bila
vesela, da se bližava Sloveniji. Na cesti od Trbiža do Kranjske Gore sva se
počutila kot doma, spet sva pojačala glasbo in takoj, ko je bilo
mogoče, vklopila domače omrežje, ter sporočila najbližjim, da sva preživela
pot. Ta zadnji dan je bil res najnapornejši. Po večinoma slabših alpskih cestah
sva prevozila skoraj 500 kilometrov in jih do Ljubljane nabrala kar 1200 v treh
dneh.
Naj zaenkrat ostane pri tem. Povzetek najinih
vtisov o potovanju in o novemu Fordu Kuga pa v prihodnjih dneh!
Več o najinih dogodivščinah z novo Ford Kugo lahko spremljaš na Instagramu @ford_slovenija, @mzgajnar1, @aljaskrt in pod oznako #sKugoNaIzlet
Objava je nastala v sodelovanju s Ford Slovenija.
