Ford Kuga: Alpski prelazi in doline III.

15. februar 2017
Innsbruck je v marsikaterem pogledu (vsaj za naju) sanjsko mesto. Ko sva zjutraj stopila iz hotela, naju je najprej pozdravil pogled na veličastne gore. Kar obstal sem, tekel po Aljo, ki je bila nekaj korakov za menoj, in jo zvlekel na parkirišče. »Si predstavljaš, da je tole prva stvar, ki jo vidiš vsako jutro, ko stopiš iz hiše?!« Pa skorajda ni pomembno, kje v mestu se nahajaš, ker so povsod okrog gore. In to zares gromozanske, visoke okrog tri tisoč metrov. Pozimi pa so še lepše, odete v snežno odejo in osvetljene z jutranjim soncem. Noro.


Sonca sva bila zelo vesela in v Innsbrucku ga je bilo v izobilju. Prava zimska pravljica. Edini problem je bil, da so se zaradi jasnega vremena temperature spustile mnogo nižje, kot drugod in so naju pričakala zmrznjena stekla na avtu. Toda tu se je zopet izkazal Ford. 


S pritiskom na gumb sva vklopila sistem, ki preko ultra-tankih žičk, napeljanih po vetrobranskem steklu, le-tega ogreje, odstrani led in odtali brisalce v času, ko zložiš prtljago v prtljažnik in se pripraviš na vožnjo. Nobene lopatice, strgala in drgnjenja zunaj na mrazu. Samo še obrišeš in spelješ…


V Innsbrucku sva imela podoben načrt, kot v Salzburgu. Videti vse, kar je mogoče, v eni uri. Ko sem nekaj podobnega vnesel v google, me je vprašal, ali sem morda mislil 24 ali 48 ur? Ne dragi, je pa očitno res mogoče preživeti več dni ali tednov tukaj, ne da bi se imel čas dolgočasiti. Če ste vsaj malo športen in uživaški tip človeka, boste tu gotovo našli nekaj zase. Samo na najbližjih gorah je na voljo 9 različnih smučišč in prav na vse vodijo redne linije javnega transporta. Če niste oboževalec urejenih smučišč, je med njimi dovolj prostora tudi za turno smučanje v celcu. Tudi za deskanje na snegu obstaja vsa možna infrastruktura in le za nekaj dni preden sva prišla tja, je potekal svetovni pokal v freestyle-u na veliki skakalnici. Če pa sploh ne smučate radi, vas bo gotovo očarala vožnja z gondolo na Hafelekar in uživanje ob kavici in tortici v najvišji kavarni tod okrog z razgledom na celotno mesto in širšo regijo. Poznavalci smučarskih skokov pa tudi ljubitelji arhitekture, si lahko napasete oči na state-of-the-art smučarski skakalnici, ki jo je oblikovala legendarna Zaha Hadid in kjer poteka ena izmed štirih tekem novoletne turneje. Če se vam od višine vrti, pa imate več kot dovolj ponudbe v samem mestu v dolini. Od čudovitega starega mestnega jedra s palačo Hofburg, znamenite Maria-Theresien Strasse, pročelja z zlato streho, katedralo, cerkvami in slavolokom zmage, do mnogih muzejev, gledališča, gradu in čudovitih pisanih hiš ob reki Inn. Pa seveda fensi trgovin, kavarn (tudi Sacher) in restavracij. Za sprostitev pa še zeleni parki in alpski živalski vrt. In vse to samo v Innsbrucku. V ponudbo celotne regije se sploh ne bom spuščal, ker je preprosto preveč vsega.


Sprehod skozi mesto je bil povsem drugačen, kot v Salzburgu. Tukaj je bilo veliko bolj živahno. Ulice so bile polne ljudi, med njimi tudi mnogo smučarjev in deskarjev, ki so se odpravljali na smuko. Kot bi združil Kranjsko goro in Ljubljano. In vse je bilo zares tako zelo lepo. Vsaki ulici in zgradbi sva lahko dodala v kader še pogled na kakšno goro v ozadju. 


Vzdušje je veličastno, odlična mešanica starega, tradicionalnega in modernega ter splošen športni duh, ki preveva celotno mesto. Sploh pozimi, ko je glavna smučarska sezona. Naju so prepričali. Zbujanje s pogledom na gore, kofetkanje ob Sacher tortici, delo s pogledom na gore in potem še kakšen pohod ali večerna smuka. Na to bi se zlahka privadila.


Ura je minila hitreje kot ponavadi in morala sva na pot. Danes v še tretjo alpsko državo na seznamu: Italijo! Po cesti sva se vzpela mimo smučarske skakalnice in se malo višje še enkrat ustavila, da sva dokumentirala prekrasno panoramo, s soncem osvetljenega mesta, potem pa prelazu Brenner naproti.

Spet sva se vozila po nepričakovano lepi pokrajini. Zapustila sva dolino reke Inn, a prišla na krasne planote, obdane z novimi gorami. Teh sredi Alp pač nikoli ne zmanjka. Občudovala sva viadukte, po katerih so speljali avtocesto. Že midva sva se vozila po zahtevnem in visokem terenu, Avstrijci pa so še mnogo višje zgradili še hitrejšo in s prometom bolj obremenjeno cesto. Na prelazu Brenner naj bi bil tudi tunel, toda na stari cesti ga nisva videla.

Vstopila sva v Južno Tirolsko, ki je pred 100 leti zaradi politike nesrečno pripadla Italiji in kljub desetletjem protestov in nemirov, tam tudi ostala. Več kot 90% tukajšnjih prebivalcev govori nemško ali ladinsko (star romanski jezik) v nekaterih dolinah (Badia, Gardena, Fassa, Cadore, Cortina, …) in tudi vsi napisi ob cesti in na hišah so nemški, table pa so seveda dvojezične. To je tudi najbogatejša in najuspešnejša italijanska pokrajina, a še vedno se nama je zdela očitno manj razvita, kot Avstrija. Mnoge vasi propadajo, zaščitne ograje in znaki ob cesti so zarjaveli, ceste so pogosto polne lukenj in razpok. S prihodom v Italijo se je tudi vreme spet poslabšalo in vse skupaj je botrovalo nekako kislemu prvemu vtisu. Edini cvetoči in lepi kraji so bili tisti v bližini smučarskih središč. Morda pa sva zgolj naletela na slab dan ali obdobje, ko je večina najlepših cest v italijanskih Alpah tako ali tako zaprtih (mislim na slavne prelaze) in sva se peljala skozi manj obiskane pokrajine.

Osupla naju je mogočna trdnjava Franzensfeste in številni vinogradi v zaledju Brixena. Sadovnjakov in vinogradov v Alpah ne bi pričakovali, a topel južni zrak zaide daleč skozi doline na sever in ustvarja edinstveno lepe pogoje za življenje tudi tukaj. Lepi in razviti so kraji okoli smučišča Kronplatz, z Bruneckom na čelu. Midva se nisva veliko ustavljala, ker sva želela čimprej, preden postane vreme še slabše, priti v srce Dolomitov, Cortino d`Ampezzo, a sva morala prej narediti še ovinek do enega najlepših alpskih jezer Pragser Wildsee (ali italijansko in bolj romantično: Lago di Braies).


To jezero je po osupljivi lepoti primerljivo, čeprav je manjše, s Kraljevim jezerom na Bavarskem. Žal pa tudi po vremenu, ki sva ga imela tam. Le nekaj kilometrov nižje v dolini je sonce še znalo pokukati izza oblakov, tukaj pa je že kar konkretno snežilo. In tudi jezero je bilo zamrznjeno in zasneženo, a tukaj je bilo po njem dovoljeno hoditi. 


Slabo vreme in navaden delovni dan se pri taki atrakciji ne poznata preveč in parkirišča so bila precej polna. Je pa območje ravno dovolj veliko, da se ljudje porazgubijo. Sprehajaš se lahko skoraj povsod. Okrog in po jezeru. Do ledenih slapov, cerkvice in po bližnjih gozdovih. 


Z Aljo sva se pogumno podala proti sredini jezera, kjer sva na zaplati očiščenega ledu videla, da je ta res debel vsaj nekaj deset centimetrov. Ko sva nadaljevala pa je na nekem delu led pričel kar malo pokati pod mojo težo in hitro sva skočila naprej na zasneženo podlago. Tam pa sem opazil, da se sneg na ledu hudo hitro topi. Takoj, ko sem stopil nanj, se je spremenil v vodo. Kot bi hodil po lužah. S čim manj panike sem potegnil Aljo nazaj in karseda hitro sva se vrnila proti bregu, kjer sva si oddahnila, ker sva spet ušla gotovi smrti (hec, hec). 


Čudi me, da ni tam nobene opozorilne table, je pa res, da nihče drug ni hodil po tistem delu jezera. Morda sva se tudi brez potrebe ustrašila in je bilo rahlo pokanje in topljenje snega normalno. Kakorkoli, mimo nekaj turistov, ki so tja prišli kar v teniskah, sva se prebila na breg, še malo poslikala vrhove gora v oblakih in se odpravila naprej.


Pot sva nadaljevala mimo Toblacha, kjer je sicer čudovito jezero, a ga skorajda nisva videla zamrznjenega in v snegu, tako da sva peljala kar naprej. Do Cortine vodi prelaz, ki je znova postregel s krasno naravo. Zasnežene smreke, visoke gore (katerih vrhov žal nisva videla zaradi oblakov in sneženja) in simpatične alpske koče ob njihovem vznožju sem in tja. Najraje bi se ustavila, na eno potrkala in se šla gret h kaminu. Vreme je bilo idealno za to. A sva se spustila v dolino, v regijo Benečijo.
Tik pred prelazom se ena cesta odcepi v levo in se povzpne do jezera Misurina, sredi najlepših dolomitskih vrhov in se nato ravno tako spusti do Cortine. Ta podatek mi je nekako ušel pri načrtovanju poti, za kar mi je malce žal, a tako in tako se bova sem še vrnila in popravila napako. Cortina d`Ampezzo je bila takšna, kot sva pričakovala. Polna hotelov in apartmajev za tisoče turistov, ki se sem zgrinjajo skozi vse leto. Je pa bila precej prazna. Morda zato, ker sva bila tam ravno sredi dneva, ko so vsi na smučiščih, trgovine pa so zaprte zaradi sieste, ki jo imajo očitno tudi v najbolj turističnih krajih tukaj. Precej sva bila že lačna, a nisva mogla dobiti niti ene stvari, za obisk picerije pa nisva imela dovolj časa. Zato sva se iz sivega in turobnega kraja kar hitro pobrala naprej, dobesedno s trebuhom za kruhom.


Naslednji dve uri sva se vozila skozi večinoma (vsaj na videz) propadajoče in zapuščene kraje ob vznožju čudovitih gora in zaman iskala vsaj eno odprto trgovino. Tudi bencinske črpalke so bile tako uboge, da sva dvomila, da imajo kaj drugega kot bencin in nujno orodje. V dolini Cadore sva se ustavila v zanimivem starem kraju z lepim pogledom na cerkvico in gore v ozadju, a žal tudi na vrsto propadajočih hiš. 


Res nisem prepričan, kaj je narobe, a v tako lepih in turistično zanimivih krajih sva res pričakovala vasi in mesta v dobrem stanju. Tukaj pa je, razen v Cortini in morda še v dveh večjih krajih v dolini Cadore, vse izgledalo, kot da se je ravno končala dolgoletna vojna. Pa tudi v Cortini sva opazila kar nekaj hotelov, ki so vidno propadali. Ob slabem vremenu je vse skupaj delovalo res neprivlačno in žalostno.  


Nekje na poti proti Ampezzu sva se končno ustavila v Hoferju. Ura je bila ravno 15.30, kar označuje konec odmora in lahko sva jedlaaaa! Pot sva nadaljevala proti prelazu Mauria. A je bil čisto na začetku klanca v Lozzu di Cadore tako lep pogled na goro Tudaio, da sva se morala ustaviti. Tam sva odkrila tudi staro, zapuščeno pokopališče s kapelico, ki naju je kar pretreslo. 


Na prelazu Mauria je bil spet sneg in pot je bila kar razburljiva. Ozke zasnežene serpentine so višale pritisk, Ford pa se sploh ni zmenil za njih. Kot po tekočem traku sva prispela že v tretjo regijo Furlanijo-Julijsko krajino in prihajala v vse lepše kraje. Ampezzo, sploh pa Tolmezzo sta izgledala bistveno bolj razvita in pokrajini primerna. Prišla sva v civilizacijo! Žal pa se je takrat že stemnilo in nisva več veliko videla. Vključila sva se na hitro cesto proti Trbižu in se končno pospešeno začela bližati Sloveniji. Občudovala sva zasneženo goro Amariano, pod katero je zrasel Tolmeč. Res prava lepotica, ki osamljena, a mogočna, vabi na izlet v tukajšnje Karnijske Alpe.

Na poti v Trbiž sva kljub temi lahko občudovala manjše kraje ob cesti, ki so ponavadi imeli osvetljen glavni trg s cerkvico in krasnim razgledom na gore v ozadju. Kako mora biti šele podnevi lepo. Furlanija se zlahka primerja z najlepšimi kraji v Dolomitih in naših Julijcih. In prav nespodobno je, da je še nisva obiskala, ko je vendar tako blizu.  Tudi tukaj sva videla dvojezične table, saj se imajo tukajšnji večinski prebivalci Furlani (skoraj pol milijona jih je) za svoj narod, ki ga je skupaj z nemško in slovensko skupnostjo (podobno kot Tirolce in Ladince) Italija pred 100 leti na silo vključila v svojo državo. Pri tem je seveda tudi ostalo.
Zgodovino na stran, midva sva udobno prispela v Trbiž in se tokrat zapeljala skozi jedro mesta, ki je bilo presenetljivo polno in živo. Nekako tako, kot sva pričakovala, da bo izgledalo v Dolomitih. Po videnem bi bilo morda bolje, če bi več časa namenila Furlaniji, a kdo bi sploh pomislil, da bo tukaj toliko lepše?

Kljub temu, da bi z veseljem potovanje podaljšala  v neskončnost, sva bila vesela, da se bližava Sloveniji. Na cesti od Trbiža do Kranjske Gore sva se počutila kot doma, spet sva pojačala glasbo in takoj, ko je bilo mogoče, vklopila domače omrežje, ter sporočila najbližjim, da sva preživela pot. Ta zadnji dan je bil res najnapornejši. Po večinoma slabših alpskih cestah sva prevozila skoraj 500 kilometrov in jih do Ljubljane nabrala kar 1200 v treh dneh.
Naj zaenkrat ostane pri tem. Povzetek najinih vtisov o potovanju in o novemu Fordu Kuga pa v prihodnjih dneh!

Več o najinih dogodivščinah z novo Ford Kugo lahko spremljaš na Instagramu @ford_slovenija@mzgajnar1@aljaskrt in pod oznako #sKugoNaIzlet

Objava je nastala v sodelovanju s Ford Slovenija.

Ni komentarjev

Objavite komentar