Lifestyle blog by Alja Nike Skrt & Miha Žgajnar

13. februar 2017

Ford Kuga: Alpski prelazi in doline II.


Tudi drugo jutro na najini poti sva se prebudila še pred sončnim vzhodom. Nadoknaditi sva namreč morala ogled Salzburga, s katerim bi morala opraviti že dan prej. Zbudila sva se v nepričakovano slabi formi. S popolnoma zamašenimi nosovi, bolečim grlom in rahlim glavobolom. Se zgodi, ko skačeš iz avta ob vsakem malce boljšem razgledu. Zunaj je bilo enkrat -5, drugič nekaj nad ničlo pa spet minus, v avtu pa 20 stopinj. Očitno so bile takšne temperaturne razlike petnajstkrat na dan dovolj velik šok za imunski sistem, da se je vdal. In še dobro, da sva za vsak slučaj vzela s seboj Coldrex, sicer ne vem, kako bi preživela prihajajoče dni.



Da verjetno ne bova imela časa za podrobno raziskovanje vsega, kar imajo mesta na poti za ponuditi (še posebej takšna, kot je Salzburg), sva se sprijaznila že doma. Imela sva zgolj kakšno uro, kar je bilo dovolj, da se nahitro sprehodiva skozi staro mestno jedro. To je bilo v jutranjih urah neverjetno prazno. In čisto. Neverjetno čisto. Človek bi si najraje sezul čevlje, da ne bi kaj umazal in niti na kraj pameti ti ne pade, da bi vrgel, recimo, čigumi na tla. Očitno niso potrebne kazni, da vplivaš na razmišljanje prebivalcev. Zgolj dober zgled. 

Tudi sicer je mesto čudovito, polno veličastnih zgradb in skritih kotičkov, ki jih bova raziskala ob naslednjem obisku. Prepričana sva, da v Salzburgu z lahkoto preživiš dan ali dva. Če pa želite izkoristiti in videti vse, kar ponuja izjemna narava v širši regiji, bo najbolje, da si vzamete vsaj teden ali dva ter se povzpnete na glavne vrhove v okolici, kolesarite med jezeri, se morda po kakšnem zapeljete tudi s čolnom, si ogledate rudnike soli in vse pravljično lepe vasice, pozimi smučate, zvečer pa se razvajate kje na toplem in se kregate, kdo bo pojedel še zadnjo Mozartovo kroglico. A za sanjarjenje bo čas, ko prideva domov. Zdaj sva se zapeljala novim dogodivščinam naproti. 

Kmalu sva prišla do meje z Nemčijo in pričela z občudovanjem Bavarske. Najin prvi postanek je bil v narodnem parku Berchtesgaden, natančneje slovito jezero Königsee, ki je od Salzburga oddaljeno le pol ure. Gre za zaščiteno območje, ponos Bavarcev in Nemcev. Tu se je od nekdaj zbirala kraljeva smetana, veljaki in umetniki. Posledično so imeli tu rezidence tudi mnogi nacistični veljaki, a so njihove hiše po vojni odstranili. Ostal je samo Kehlsteinhaus ali Orlovo gnezdo – Hitlerjeva poletna hiša, ki so mu jo zgradili za 50. rojstni dan leta 1939 na vrhu gore Kehlstein. Ta je danes pravi turistični magnet, obiskovalci se povzpnejo na goro z avtobusom po v skalo vrezani cesti, na koncu pa še z dvigalom skozi skalo v hišo, kot v Bondovem filmu. 

Prava krona narodnega parka pa je jezero, ujeto med gorami. Tako zelo, da sploh ni poti okrog njega. Edini način je plovba z znamenito ladjico, ki vas ob zvoku lovskega roga zapelje na drug konec jezera in do tamkajšnje izjemno fotogenične cerkvice. Naju je čakalo le zamrznjeno jezero, po katerem trenutno ladjica ne more pluti, hoditi po njem pa je tudi strogo prepovedano. In res gosta, nizka oblačnost, ki je zakrivala pogled na gore, ki naj bi bile sicer tako spektakularne, da ljudje obnemijo ob pogledu na njih. Najvišja in najlepša med njimi (in tudi tretja najvišja nemška gora) je Watzmann, ki jo je prvi osvojil legendarni učenjak, duhovnik, pesnik, alpinist in borec za pravice živali, slovenec Valentin Stanič leta 1800, malo preden se je le dan za prvimi alpinisti povzpel tudi na Grossglockner. 

Midva sva se prav nič zlahka povzpela po krajši, zasneženi in rahlo poledeneli poti do razgledne točke za prvim ovinkom, ki ga naredi jezero v grapi. Tu se odpre najlepši pogled proti drugemu koncu jezera, ki nama ga je še vedno skrivala megla. Vseeno sva malce posedela in malicala, nato pa se odpravila nazaj proti parkirišču. Ob jezeru je poleg hotelov in kavarn tudi kup trgovin s spominki, med katerimi najbolj izstopajo dragoceni kamni iz tamkajšnjih rudnikov soli. Imajo vse mogoče vrste in vsak naj bi bil za nekaj koristen – eni prinašajo srečo, drugi harmonijo, tretji premišljenost in tako dalje. 

V Berchtesgadnu sva končno začela s pravim roadtripom in to po Nemški alpski cesti Deutsche Alpstrasse, ki naju je zares navdušila. Gre za več kot 400 kilometrov dolgo označeno pot skozi najlepše bavarske alpske doline med Bodenskim in Kraljevim jezerom. Je najstarejša in najbolj priljubljena turistična cesta v Nemčiji. Z razlogom. Kljub temu, da je speljana tudi čez dokaj visoke prelaze, ves čas ostaja široka in kvalitetno narejena. Popolno nasprotje običajnim cestnim prelazom v Sloveniji in Italiji ter še boljša kot podobne ceste v sosednji Avstriji. Občutek je skoraj, kot bi se peljal po avtocesti sredi gora. V novem Fordu, ki že tako ali tako požira klance in težavne terene za hec, sva se počutila, kot da lebdiva na oblaku. Kvalitetno ozvočenje nama je pričaralo dobro glasbeno podlago, ki je še dodala k dobremu vzdušju – pela sva na ves glas in uživala v trenutku. 

Vreme nama je sicer še vedno trmasto nagajalo. Na določenih odsekih nama je samo za trenutek pokazalo, kako mogočni in lepi gorski grebeni objemajo pokrajino potem pa jih zopet zavilo v goste oblake, da ne bi slučajno preveč uživala. Tako da bo treba tudi sem še enkrat poleti, da zares doživiva te kraje. 
Po prvem vzponu sva se spustila v dolino sredi Chiemgauskih Alp, ki ji kraljuje biatlonskemu občinstvu dobro znan kraj Ruhpolding. Sredi doline je velik biatlonski center, skozi celotno dolžino doline pa so gor in dol skozi gozd, mimo potokov in jezer, speljane tekaške proge, na katerih trenirajo in tekmujejo reprezentance z vsega sveta. Pa tudi ogromno domačinov, ki na priložnostnih parkiriščih ob cesti parkirajo in se priključijo neskončni progi. Prvič se je pokazal tudi sonček, tako da sva tudi sama parkirala na enem od parkirišč in se šla malo nastavljat žarkom ter opazovat treninge tekačev.

Tudi v naslednji dolini z glavnim mestom Reit im Winkl je vse podrejeno teku na smučeh. Doslej sva bila vajena videvati smučišča in priložnostne tekače na smučeh v okolici, tukaj pa alpsko smučanje očitno nikogar ne zanima, le trume smučarjev tekačev se zgrinjajo z vseh strani bolj ali manj nerodno nabirati kilometre po ravnem. 

Tukaj se Alpenstrasse obrne proti Kimskemu jezeru, kjer zopet zavije nazaj proti Alpam, midva pa sva šla po bližnjici skozi Avstrijo, ker sva želela čimprej priti v Garmisch-Partenkirchen in tamkajšnjo sotesko Partnachklamm, ki je v tem času polna ledenih slapov. Tega sva se tega dne tudi najbolj veselila, a ni kazalo preveč dobro. V soteski je že tako manj svetlobe in res ni fino, da prideš tja proti večeru. Tako sva pridobila kakšno uro časa in se alpski cesti spet priključila v Oberaudorfu. Ni pa bila pot skozi Avstrijo prav nič manj lepa. Zdi se, da je v teh koncih prav kičasto lepo, kamorkoli zaviješ. 

Iz Oberaudorfa sledi nov prelaz, na vrhu katerega je smučišče Sudelfeld. Spet – navdušena nad cesto in smučiščem sva naredila nov postanek in se v dolino z jezerom Schliersee pripeljala že tako pozno, da sva morala obupati nad Partnachklammom. Navigacija je predvidevala, da do tja potrebujeva še 2 uri in pol, ura pa je bila že skoraj 3 popoldne. Odločil sem se, da slediva cesti še do naslednjega prelaza, potem pa jo mahneva kar čez mejo in morda vidiva vsaj Innsbruck še podnevi. No, tudi to se je izkazalo za preveč optimistično. Narava na poti je bila preprosto preveč lepa. 

Vreme je bilo znova oblačno, postajala sva lačna in utrujena, pa tudi malo razočarana, ker sva se morala odpovedati enemu najlepših krajev na poti. Alja je malce zadremala, jaz pa sem hitel proti Avstriji. A ni trajalo dolgo, ko sva bila že pri novem jezeru, ki za razliko od večine ostalih, ni bilo zamrznjeno – Tegernsee. Prevzela naju je njegova drugačnost. Bolj umirjeno in naravno, polno ločja in ptic ob obali. Nizka oblačnost pa je še poudarila njegovo atmosfero. Alja je bila malce zaležana in premražena, ker sem jo na hitro vrgel pokonci, tako da se je kmalu vrnila v topel Fordov objem, jaz pa sem še malo lazil po obali in bližnjem pomolu. To je bila še zadnja postaja v Nemčiji. Prevozila sva le manjši del nemške alpske ceste in kar težko se je bilo ločiti od nje, še posebej vedoč, da ponuja še kup lepih krajev, jezer in gora. A Achenska dolina, takoj po prihodu v Avstrijo, naju je hitro zamotila.

Še preden sva prišla do glavne atrakcije (da, še eno jezero), sva morala nujno skreniti s ceste, ker sva opazila tako lepo goro, da se ti zarosi oko. Ni bil ravno Zermatt, ampak daaamn, so schön! Navigacijo sva dala na pavzo in na lastno pest poiskala cesto, ki je vodila vsaj približno bližje h gori, da narediva fotke, vredne te lepote. Že po dveh kilometrih sva našla perfektno lokacijo in zapeljala kar na dvorišče neke hiše, ker je bil tam preprosto najlepši pogled. Šele doma sem po dolgotrajnem guglanju odkril ime te lepotice: Mt Guffert. Kar nekaj časa sva jo občudovala, nato pa se spet vrnila na glavno cesto in se že čez nekaj minut ustavila.

Videla sva tablo za jezero in zavila dol, odločena, da zdaj pa res morava narediti odmor za malico. V avtu namreč nisva hotela jesti, da ga ne bi preveč popacala, prej pa se nama je ves čas mudilo, da bi bila čimprej v Garmischu. Zdaj naju ni več nič zadrževalo, vreme je postalo lepo in zaslužila sva si malce oddiha. Alja je takoj stopila v akcijo in odnesla kup opreme in hrane na bližnji leseni podest, ki se je dvigal nad parkom ob Achenskem jezeru. Medtem ko sem se malo razgledal naokrog, je že vse pogrnila in pripravila, skupaj sva le še skuhala čaj.

In v večernem hladu nama je tako prijal, da sva ga skuhala še dvakrat in se nasploh neznansko zabavala ob dejstvu, da sva edina dovolj nora, da greva na piknik pri -5 stopinjah celzija. Ko naju je začelo že res tresti, sva se vendarle spakirala, vse lično pospravila in se odpravila proti Innsbrucku. Pa sva se morala spet ustaviti ob cesti. Ta se vzpne nad jezero in nudi vrhunski razgled na celotno dolino. Obenem je začelo še zahajati sonce, tako da… Mislim, da sva se v ta kraj kar malo zaljubila.

Končno se je stemnilo, tako da se nisva več ustavljala ob poti. Mimo Schwaza in Wattensa, kjer sva občudovala razsvetljeni park Swarovski, sva kmalu prispela v tirolsko prestolnico Innsbruck. Namestila sva se v hostel, se stuširala in pregledovala fotke, ko sva ugotovila, da sva spet lačna. In sva morala zagnati Forda še enkrat. Odpeljala sva se po nekaj malega v trgovino in se šla urbana pustolovca – po ozkih ulicah na severni strani mesta sva se peljala, kolikor visoko se je dalo in si privoščila še en piknik z razgledom na razsvetljeno mesto. In prav nič nama ni bilo več žal, da sva se še zadnjič podala na teren v tem res intenzivnem dnevu.


Več o najinih dogodivščinah z novo Ford Kugo lahko spremljaš na Instagramu @ford_slovenija@mzgajnar1@aljaskrt in pod oznako #sKugoNaIzlet

Objava je nastala v sodelovanju s Ford Slovenija.
SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig