12. februar 2017

Ford Kuga: Alpski prelazi in doline I.


Zaljubljena v naravo in visoke nadmorske višine, sva se odpravila na lov za snegom in soncem po nekaterih izmed najlepših cest in skozi nekaj izmed najvišje ležečih krajev od avstrijske Koroške vse do Bavarske in Tirolske z Dolomiti. V naslednjih nekaj objavah bova z vami delila vtise s prevoženih poti in vas morda navdihnila, da se tudi sami podate na kakšno izmed njih.

Pri načrtovanju izleta nama je največ preglavic povzročalo vreme, saj so bile skoraj povsod v širši okolici Slovenije napovedane padavine. Na srečo se nama je uspelo izogniti sleherni kaplji dežja, vseeno pa je bilo večinoma oblačno in turobno (česar pa nisva vzela za preveč slabo – nekaterim pokrajinam takšna atmosfera prav lepo pristoji). Odločila sva se, da se na vsak način izogneva avtocestam, ker sva hotela videti čim več narave. A v teh krajih je pozimi zaprtih kup cest, med njimi večina najlepših gorskih prelazov, zato sva morala pot prilagoditi in se odpovedati kakšnemu sicer zelo zanimivemu postanku.

Prvi dan naju je čakalo skoraj 400 kilometrov vožnje, dnevi pa so še vedno precej kratki, zato sva začela zelo zgodaj, da bi s potjo, ki jo že dobro poznava, opravila še preden se zdani. Hitro sva dosegla Italijo, kjer sva že doživela prvi šok. Prepričan vase, ker sem skozi Trbiž pa ja že »stokrat« peljal, sem vehementno zavil pri prvi tabli za Avstrijo, brez da bi pomislil, da zelena barva table morda pomeni, da pot vodi na avtocesto. Kmalu mi je postalo jasno, kaj sem ušpičil in obotavljaje prestrašil Aljo, da bova morda morala plačati nekaj sto evrov kazni, če bodo na prvem izhodu z AC v Avstriji preverjali opremljenost z vinjetami. Srce je pričelo hitreje biti, nisva se ustavila na počivališču, na katerega usmerjajo velike table z napisi: »Kupite vinjeto tukaj!«, ker pač rada živiva na robu ter se tresla še naprej, ker zdaj nimava več niti izgovora, da naju niso opozorili ali dali možnosti, da kupiva vinjeto. Izhoda z AC pa kar ni in ni hotelo biti. Tako sva divjala neznani usodi naproti in nisem mogel verjeti, da sem lahko tako šlampast. Več dni načrtovanja poti, potem pa takle kiks že na začetku. Arnoldstein se je končno pojavil kot sonček na obzorju in kamni v najinih srcih niso vedeli, ali bi se odkotalili ali ne. Se bova rešila, ali naju bodo ujeli? Nenadoma Alja zagleda človeka ob AC, ravno pri izhodu. Res nimava sreče… Vendar bitje se obrne in prestrašeno zazre v naju, napol v teku, zavit v šal in kapuco. Še zdaj nisva prepričana, kaj točno sva videla. Gotovo je le to, da je nekdo brez avtomobila zataval na AC in se verjetno še bolj kot midva tresel, če ga bodo ujeli brez vinjete. Kontrole pa hvala bogu ni bilo.



Za odpiranje šampanjca je bilo še prezgodaj, sva se pa odločila dati Fordov navigacijski sistem na preizkušnjo. Na potovanju sva si sicer želela vznemirjenja, a iz drugačnih vzrokov. Odziven vmesnik sva hitro obvladala in mu zaupala do konca potovanja. To je bila še zadnja pika na i glede udobnosti roadtripanja s tem avtomobilom. Avtomatski menjalnik, tempomat in natančen navigacijski sistem ob vsej ostali opremi, so mi omogočili, da sem lahko užival v razgledih skoraj toliko, kot Alja na sosednjem sedežu. Totalen luksuz!

Pot naju je vodila skozi Beljak, zavit v jutranje meglice. Vsi so hiteli v službo, ker nimajo Prešerna, da bi jim dal prost dan, midva pa sva komaj čakala, da zapustiva mesto in se končno naužijeva gorskega sveta. Peljala sva se po dolini med Osojskim in Milštatskim jezerom ter se kmalu začela vzpenjati. Mimo slovitega Bad Kleinkircheima v osrčje Krških gora (Gurktaler). Višje, kot sva šla, lepše je postajalo vreme. Sonca sicer še ni bilo na spregled, sva se pa osvobodila megle, ki vlada dolinam. Prvič sva se zares ustavila na skoraj 1800 metrih, na gorskem prelazu Turracher Höhe. Gre za prikupen turistični kraj, s precej velikim smučiščem in jezerom, ki je pozimi zamrznjeno in pokrito s snegom, preko njega pa smučarje z ene na drugo stran smučišča pelje jezerski taksi (seetaxi).


Midva sva se še najbolj zabavala z gazenjem po globokem snegu in skakanjem po skalah, da sva prišla do najlepšega pogleda nazaj na gorsko cesto, ki v snežni pokrajini še bolj izstopa. 


S prečenjem prelaza, sva uradno skočila iz avstrijske Koroške na avstrijsko Štajersko. Vreme se je izboljševalo, pokrajina pa postajala vse lepša. Spuščala sva se skozi sotesko vse večjega potoka, ki sva mu sledila vse do izliva v reko Muro v dolini. Nasploh je severna stran Turracha očitno polna vode. Vseskozi so stene ob cesti krasili veličastni ledeni slapovi, ki so nama jemali dih. Kraji v dolini so tudi simpatični in prav domače se je bilo voziti ob reki Muri, ki je tukaj seveda mnogo manjša in lepša. Kmalu pa sva se spet podala v gore. Tokrat sva se povzpela na Nizke Ture čez prelaz Radstädter Tauern, kjer naju je popolnoma prevzelo smučišče Obertauern. Že na prvi pogled je jasno, da gre za eno največjih smučišč v Avstriji, s progami razpotegnjenimi po vseh pobočjih, kolikor daleč seže pogled. In tako lepo urejeno. Prav milo se nama je storilo in stežka sva nadaljevala pot, odločena, da se ob prvi priložnosti vrneva s smučarsko opremo v prtljažniku!


Dan se je prevesil v drugo polovico, midva pa sva se, obkrožena z gorami in smučišči, bližala zadnjemu delu poti in še lepšim krajem. S prečkanjem Tur sva prišla že v tretjo deželo, Gornjo Avstrijo, in kmalu še v posebno regijo, ki jo oglašujejo kot eno najlepših v Avstriji sploh: Salzkammergut. Gre za območje med mestom Slazburg in Dachsteinskimi gorami, polno jezer (kar 76!), predvsem pa polno soli, globoko v gorah. Vse skupaj je zaradi svojih naravnih in kulturnih znamenitosti pod Unescovo zaščito, na kar so naju ves čas opozarjale table ob cesti. Cesta se tudi tu vije skozi soteske rek, med visokimi gorami in obsežnimi jezeri. Res eno samo razvajanje. Sploh si ne upam pomisliti, kako bi bilo šele lepo, če bi nama bilo vreme naklonjeno. Peljala sva se namreč predvsem po dolinah in spet sva imela nad sabo gosto oblačnost, ki je skrivala najlepše vrhove pred mogočnih prizorov lačnimi očmi. 


Na poti proti Salzburgu sva naredila ovinek do še enega svetovno znanega alpskega bisera. Hallstatt je tako lepo in fotogenično majhno mestece, da se mu je zares težko upreti. Že sam Google, vam ob vpisu besede Austria v iskalnik, med slikami nameče več kot polovico fotografij iz Hallstatta. Kitajce pa je tako prevzel, da so si še na Kitajskem zgradili kopijo mesta. To se vidi tudi, ko prideš v samo mesto. Toliko Kitajcev in Japoncev na tako majhnem kraju še nisva videla. V mesto se pripelješ skozi tunel, kar ti da občutek, kot da si prišel v poseben del sveta. Dobro se povezuje tudi z zgodovino mesta. Hallstatt je namreč rudarski kraj, ki se je razvil ob vznožju gore, v kateri se nahaja najstarejši rudnik soli na svetu. Tu naj bi kopali že 7 tisoč let nazaj. Rudnik si lahko tudi ogledate – baje gre za super doživetje s spuščanjem po jaških in tunelih. Izplača se tudi povzpeti na vrh nasproti ležeče gore, kjer so zgradili noro razgledno ploščad v obliki roke – five fingers. Rudnik je pozimi žal zaprt, za pot na vrh gore pa nisva imela časa, tako da sva se hitro odpravila raziskovat mesto, dokler je bilo še kaj dnevne svetlobe. 


Na glavni promenadi ob jezeru je bilo ogromno turistov, zato sva ob prvi priložnosti skočila po stopnicah na ozke, višje ležeče ulice, kar je bila najboljša možna poteza. Tu ni nobenih trgovinic s spominki in le sem ter tja koga srečaš.


V miru lahko občuduješ višje ležeče, stare rudarske hiše in bogatejše, velike stavbe nižje proti mestnemu trgu ter čolnarske hiške in priveze, ki zaokrožujejo obalni del.


Sredi vsega pa stoji čudovita luteranska cerkev, ki daje mestu prepoznavni videz. Najlepši je razgled z vrha, kjer stoji stara katoliška cerkev, s starim pokopališčem, ki je tudi znamenitost zase.

Tam sva preganjala lakoto s še zadnjima dvema rogljičkoma in čajem, še vedno toplim iz termovke, naslednji trenutek pa že tekla proti najinemu Fordu, da bi čimprej prispela v Salzburg. 


Žal pot ni bila tako kratka, kot je izgledala na zemljevidu in sva tja prispela, ko je bila že skoraj tema. Tako sva odkrivanje mestnega jedra prestavila na naslednji dan in se vsa sestradana podala testirat, ali so mesne kroglice v solnograški Ikei kaj boljše, kot drugod. Snedla sva jih en dva tri, poiskala hostel in se vrgla v posteljo, kjer sva pregledala foto izkupiček dneva in kmalu zaspala z mislimi na naslednji dan in novo avanturo skozi alpske prelaze na Bavarskem.

Več o najinih dogodivščinah z novo Ford Kugo lahko spremljaš na Instagramu @ford_slovenija, @mzgajnar1, @aljaskrt in pod oznako #sKugoNaIzlet

Objava je nastala v sodelovanju s Ford Slovenija.
SHARE:
Blogger Template Created by pipdig