28. januar 2017

Odkrivanje Amerike III.

petek, 1. julij 2016 in sobota, 2. julij 2016 

Po vetrovni noči smo se prebudili v novo sončno, vroče jutro. Ker smo imeli pred sabo umirjen, regeneracijski dan, smo za kar nekaj časa obsedeli in opazovali jezero, predno smo pospravili šotore in se odpravili naprej. Danes je bilo pred nami dobrih 200 kilometrov vožnje do južnega roba Grand Canyon-a brez drugih postankov. Ker se nam ni nikamor mudilo, smo v mestecu Page skoraj dve uri zapravili v trgovini in dodobra osvežili naše zaloge. Med vožnjo smo ob cesti iskali indijanske stojnice s spominki. Stojnico (oz. hiško) ki nam je bila všeč, smo našli le nekaj kilometrov pred vstopom v narodni park. V njej se je nahajal prijazen Indijanec, ki nam je razkazal vse artikle, ki jih je imel naprodaj in za vsakega razložil njegov pomen. Prodal nam je dve verižici za katere je povedal, da ju je naredila njegova babica. Kaj je res, ne bomo vedeli nikoli, opravili pa smo s še eno obveznostjo. Cesta se je zopet začela vzpenjati in okolica je ponovno postajala zelena. Kljub temu da smo se bližali 2200 metrom nadmorske višine, je bilo jasno, da se nahajamo veliko nižje kot pred dvema dnevoma, saj je bila okolica polna grmičevja in nizkega drevja. Južni rob Grand Canyon-a je veliko bolj dostopen in zaradi tega ponuja veliko število razglednih točk in več kilometrov poti. Ker smo imeli dan počitka, smo se na poti proti kampu ustavili samo na najbolj vzhodni razgledni točki, kjer se nahaja 21 metrov visok kamniti stolp Desert View Watchtower.

Desert view
Takoj ko smo se približali robu, so se pred nami razprostrli skoraj neskončni pogledi v kanjon. Če se nam je Grand Canyon na severnem robu zdel ogromen, tu nismo mogli doumeti njegovih dejanskih razsežnosti. Slabih 30 kilometrov širine in 1,6 kilometra globine kanjona zavzame tvoje celotno vidno polje in težko si je razložiti kako je lahko takšna stvar sploh nastala, še posebno ko opaziš »majhno rečico« Kolorado globoko pod sabo. Ko sem kot okamenel stal na razgledni točki in strmel v globino, mi je iznenada postalo jasno zakaj ljubitelji narave prisegajo na severni rob. V desetih sekundah se je vame zaletelo pet ljudi, ki so povrhu vsega še kričali, kot da se nahajajo na nogometni tekmi. Pomislil sem, kako lepo bi bilo, če bi se podal na eno izmed poti proti dnu kanjona in pobegnil pred »mestnim« vrvežem. Ker se takšna akcija ne bi skladala s filozofijo lenobnega dne, smo se odpeljali proti enemu izmed gostišč v vasi Grand Canyon Village, kjer nas je pričakovala znanka iz Novega mesta, ki je kot študentka poletje preživela z delom v okrepčevalnici tega gostišča. Ob srečanju smo opravili z blagovno menjavo - dva kilograma Barcaffe-ja za osem piv in ogromen krožnik tacosov. Ko smo se okrepčali, smo v bližnjem kampu postavili šotore, pred spanjem pa smo se še enkrat sprehodili po robu kanjona, tokrat okoli razgledne točke Grandview Point. Prva noč na južnem delu Grand Canyon-a nam je priskrbela najnižje temperature na potovanju do tedaj. Vstali smo precej zgodaj, saj 10 stopinj Celzija ni omogočalo ležernega poležavanja v šotoru, in se odpravili proti gostišču kjer smo si prvič privoščili res obilen zajtrk. Sredi dopoldneva nas je avtobus odpeljal do najbolj zahodne razgledne točke južnega roba Hermit's Rest in pričeli smo s 13 kilometrskim pohodom ob Grand Canyon-u.

Grand Canyon
Kljub temu, da se na skoraj vsakem delu južnega roba odpirajo pogledi na ogromen del kanjona, je vsak zavoj na naši poti poskrbel za nekaj posebnega. Od pogledov na reko, prek čudovitih kamnitih formacij, do neverjetno visokih pečin. Na tem delu kanjona nam je na srečo uspelo pobegniti nepreglednim množicam ljudi in velik del poti smo prehodili skoraj popolnoma sami. Ob robu kanjona je po celotni dolžini speljana pešpot, ki pa se na nekaj odsekih kar precej oddalji od samega roba. Ker smo se nahajali v narodnem parku Grand Canyon, smo seveda želeli ves čas hoditi ob kanjonu. Ko smo opazili, da se je pot začela preveč oddaljevati od kanjona, smo jo preprosto zapustili in sekali ovinke (kjer je bilo to dovoljeno). Ta pristop se je večkrat izkazal za izredno napornega. Brezpotja so bila velikokrat gosto zaraščena, večkrat pa smo naleteli na povsem neprehodna skalna območja. Kljub temu smo bili izredno zadovoljni s to odločitvijo, saj smo večino časa preživeli sami, kar je poskrbelo za povsem drugačno izkušnjo Grand Canyon-a od včerajšnje. V popoldanskih urah smo s pohodom zaključili in prijetno utrujeni obsedeli ob ognju, sredi našega tabora. Med pogovorom me je prešinila misel, ki sem jo moral deliti z ostalimi. V zadnjih dnevih smo se prepričali, da je Grand Canyon megalomanska naravna formacija, ki pa je iz njegovih robov ne moremo videti v celoti. Tako sva z Nejcem sprejela odločitev, da si naslednji dan kanjon ogledava iz zraka. Hitro sva skočila do gostišča in iz kupa ponudb izbrskala polet nad kanjonom z letalom. Polna pričakovanj sva zlezla v šotore in nestrpno čakala jutrišnji dan. 

nedelja, 3. julij 2016 

Pred nami je bil naporen dan, katerega je odločitev prejšnjega večera še dodatno otežila. Zgodaj zjutraj smo pospravili šotore in se odpeljali proti mestecu Tusayan, kjer se nahaja letališče, s katerega vzletajo vsa letala in helikopterji proti Grand Canyon-u. Z Nejcem sva kupila vozovnici, ki so se nama zdele izredno ugodne. Slabo uro dolg panoramski polet nad Grand Canyon-om je stal 150$ na osebo. Ob čakanju na let sem preveril kakšne cene ima Aeroklub Novo mesto. 30 minutni polet nad dolino reke Krke stane 135€ po osebi. Ta podatek naju je samo še dodatno prepričal, da sva se odločila pravilno. Po dobre pol ure čakanja ob pristajalni stezi je pred nami pristalo majhno letalo, iz katerega je stopila precej zdolgočasena pilotka, ki je s skodelico kave v roki hitro izginila v eno izmed pisarn na letališču. Kmalu se je vrnila in nas popeljala proti letalu, kjer so nas na sedežih pričakali avdio vodniki. Pred vzletom je preverila, če smo vsi potniki zadovoljni z angleškim jezikom in nama z Nejcem ponudila ruskega. Bili smo že navajeni, da so nas povsod imeli za Ruse, a ruskega vodnika vseeno nisva sprejela. Oba z Nejcem sva prvič letela v tako majhnem letalu in nisva vedela, kaj točno naju čaka. Kmalu po vzletu je letalo začelo kar silovito premetavati in do konca leta sem samo jaz zdržal brez vrečke v rokah.

Okolica južnega roba
Letalo je začelo let nad ravnicami okoli južnega roba kanjona, katerim ni bilo videti konca. Počasi pa se je v daljavi pred nami začenjala odpirati gromozanska luknja na površju Zemlje. Z vsako sekundo smo bili bližje kanjonu in majhna luknja na obzorju je postajala neizmerljivo velika. Ko smo prileteli nad sam kanjon je letalo začelo še bolj premetavati, kar ni bilo posebno udobno. Na premetavanje pa sem hitro pozabil, saj se je pred, pod in za mano razprostirala neverjetna naravna formacija. Če mi pred dvema dnevoma, ob stanju na robu kanjona, ni bilo povsem jasno, kako je mogoč nastanek takšnega čudesa, mi je bilo v tem trenutku jasno še precej manj. Čudovite barve in oblike kamnin so se v stopničastih vzorcih raztezale kilometre in kilometre okoli reke Kolorado, ki je mirno opravljala svoje delo, globoko pod robom kanjona.

Grand Canyon in reka Kolorado
Počasi smo se približevali severnemu robu kanjona in razlike, ki so bile očitne že na tleh, so bile iz zraka še toliko bolj opazne. Zelene stene kanjona so se dvigale proti planoti, ki je bila v celoti prekrita z gozdom.

Severni rob
Ko smo z letom zaključevali, smo leteli vzporedno s cesto, ki pelje v narodni park in videli kakšna kolona nas čaka, saj smo morali zopet vstopiti v park, če smo se želeli ogniti 200 kilometrskemu ovinku ob nadaljevanju naše poti. Danes nas je čakalo še slabih 400 kilometrov vožnje, ura pa je zaradi najinega leta že odbila poldan. Hitro smo se odpeljali proti meji z zvezno državo Utah in sloviti dolini Monument Valley.

Monument Valley
Ko smo zapustili narodni park, je vožnja vseskozi potekala po indijanskem rezervatu Navajo Nation in majhna mesteca, skozi katera smo se vozili, so bila odraz tega. Bila so neurejena, stavbe so bile bolj podobne kolibam, kot stanovanjskih hišam, na vsakem večjem križišču pa je stalo več policijskih patrulj. Do Monument Valley-a smo prispeli dokaj pozno popoldne zato smo si jo na hitro ogledali s parkirišča ob cesti, vanjo pa v lastni režiji tako ali tako ne bi mogli vstopiti, saj cesta skozi dolino nikakor ni primerna za običajna osebna vozila. Dolina leži na meji med Arizono in Utah-o in tako smo se zopet znašli v meni najljubši zvezni državi. V kraju Mexican Hat smo zapustili interstate in se po manjši, skoraj prazni cesti odpeljali v divjino. Planiran smo imeli ogled državnega parka Gooseneck's, a smo ga zaradi pozne ure izpustili in nadaljevali z vožnjo proti čudovitem cestnem odseku imenovanem Moki Dugway

Moki Dugway
Cesta, na kateri smo v desetih kilometrih srečali eno vozilo, se je približala 300 metrov visoki planoti. Asfalt se je iznenada končal in začeli smo z vzponom proti vrhu planote, ki je bil na posameznih delih zelo atraktiven in po malem nevaren, saj se cesta brez zaščitnih ograd večkrat povsem približa robu in več stometrskim prepadom. Ko smo prispeli na vrh, so se nam odprli čudoviti panoramski pogledi na ravnino pod nami in stene planote. Na vrhu planote smo bili več kot 50 kilometrov oddaljeni od najbližjega mesteca, zato smo se odločili da prenočimo v divjini. Na srečo v Združenih Državah lahko taboriš izven urejenih kampov na skoraj vseh področjih, ki so pod nadzorom zvezne vlade, teh pa je v zahodnem delu države skoraj neomejeno veliko. Kmalu smo blizu ceste našli primerno območje kjer sta že stali dve prikolici. Odločili smo se, da nam okolje odgovarja in postavili smo šotore. Med postavljanjem šotorov smo izza bližnjih prikolic slišali več strelov preden sta dva štirikolesnika odbrzela v divjino. Nekoliko kasneje smo po okolici iskali kamenje za ognjišče, ko sta se štirikolesnika vrnila. Eden izmed voznikov je opazil kaj počnemo in nam hitro priskočil na pomoč. Debata se je hitro razvila in kmalu se nam je pridružil še drug voznik. Bila sta možakarja srednjih let, ki sta večkrat letno z ženama prihajala na to območje, saj so si lahko v divjini dali duška (streljanje, divjanje s štirikolesniki, raziskovanje okoliških indijanskih ruševin…). V dobro uro dolgi debati smo jima predstavili našo malo Slovenijo in nad slišanim sta bila vidno navdušena, še posebno nad opisi gora in možnostmi ribolova. Pogovor smo zaključili, ko sta od svojih žena prejela klic k večerji. Tudi mi smo si pripravili nekaj za pod zob, preden so se moji sopotniki odpravili k počitku, jaz pa sem izkoristil veliko oddaljenost od mest in temu primerno neverjetno nočno nebo. 


Ogenj je ravno dobro dogorel, ko se je nad mano prikazalo neskončno zvezd. Še nikoli nisem bil priča tako čistim nočnim pogledom in z lahkoto bi večino noči presedel ob gledanju v nebo. Ker pa so bili v naslednjih treh dneh pred nami štirje narodni in en državni park, si nisem mogel privoščiti pomankanja spanca.

Zapis in fotografije: Sašo Mikec

Prvi del zapisa: Odkrivanje Amerike I.
Drugi del zapisa: Odkrivanje Amerike II.
SHARE:
Blogger Template Created by pipdig