sreda, 29. junij 2016 

Prvič na našem potovanju smo dve noči preživeli na isti lokaciji. In to na kakšni! Drugo jutro v kampu Watcham Campground v narodnem parku Zion, nam je postreglo s še lepšo kuliso kot prvo. Na nebu se je nabralo ravno pravo število nedolžnih, belih oblakov, ki so skupaj s sončnimi žarki izza Watchman-a in bele-rdečimi gorami, ustvarili čudovito, skoraj pravljično podobo. S težkim srcem smo pričeli s pospravljanjem šotorov in pripravami na odhod. Pot smo nadaljevali proti vzhodu in po cesti Zion-Mount Carmel Highway zapustili park. Še predno pa nam je park uspelo zapustiti, nam je le-ta postregel s češnjico na vrhu ogromne torte. Cesta Zion-Mount Carmel bi sama po sebi, brez kanjona Zion, predstavljala destinacijo, ki je nikakor ne bi smeli zamuditi. Kmalu za odcepom Canyon Junction na dnu kanjona, se začne s serijo serpentin vzpenjati po čudovitih kamnitih pobočjih proti višjim predelom parka. Prvih nekaj kilometrov so se nad nami bohotile navpične, zelo visoke pečine na eni strani, na drugi pa se nam je odpiral ozek, a spektakularen razgled proti kanjonu. Kmalu smo prispeli do slabih dveh kilometrov dolgega predora, ki so ga zgradili v 20ih in 30ih letih prejšnjega stoletja, z namenom povezave parkov Bryce Canyon in Grand Canyon s parkom Zion. Ko smo na drugi strani izstopili iz tunela, se je pred nami odprl nov svet. Višji predeli parka Zion se od kanjona zelo razlikujejo, a po lepoti prav nič ne zaostajajo. Še vedno smo bili obkroženi z vzpetinami belo-rdeče barve in bujnim zelenjem, vožnja pa je bežno spominjala na vožnjo po ozkih alpskih dolinah. Barve kamnin so z vsakim kilometrom bledele, kmalu pa so okoli nas prevladovalea hribovja pretežno bele barve. Najlepša med njimi je bila zagotovo vzpetina s pomenljivim imenom Checkerboard Mesa. Veličastna in stožčasta se s svojim prepoznavnim vzorcem šahovnice dviga slabih 300 metrov nad cesto. Njene vodoravne razpoke so nastale kot posledica severnih vetrov, navpične pa cikličnega zmrzovanja in odtajanja pobočja. Zaradi občudovanja mese in sprehajanja po čudoviti okolici smo malo pozabili na uro. Ko smo ugotovili da postanek traja že dobro uro, smo hitro nadaljevali s potjo, saj nas je ta dan čakala nova pomembna destinacija in sicer Severni rob Grand Canyon-a.

Severni rob
Ko smo zapustili park, smo se znašli v pokrajini, ki je na potovanju še nismo videli. Nadmorska višina (1500 m) je opravila svoje in vozili smo se skozi razgibano, zeleno pokrajino polno drevja, začutili pa smo tudi prve dežne kaplje. Dež ni dolgo vztrajal in je odnehal še predno nam je uspelo zapustiti zvezno državo Utah. Po dobrih 50-ih kilometrih smo vstopili v Arizono. Državo Velikega Kanjona. Neverjetne razsežnosti in lepoto Grand Canyon-a lahko opazujemo na treh popolnoma različnih predelih. To so Grand Canyon North, Grand Canyon South in Grand Canyon West. Najbolj popularni del kanjona je zagotovo južni del, saj se iz južnega roba odpirajo značilni, obsežni pogledi na kanjon. Zahodni del ne spada v sam narodni park, temveč je pod nadzorom indijanskega plemena Hualapai. Tu se nahaja stekleni most, ki sega nad sam kanjon in veliko zanimivejše območje okoli prečudovitega slapu Havasu. Ker sta za ogled slapu potrebna dva dneva hoje, zahodnega dela nismo umestili v itinerar. Tretje območje pa je območje, kjer smo začeli s čudovitimi štirimi dnevi na področju Velikega kanjona. Severni rob Grand Canyon-a je, kljub temu da je del istega kanjona kot sestrski južni rob, osupljivo drugačen. Ker se nahaja na visoki nadmorski višini 2500 metrov in je temu primerno hladnejši, omogoča življenje številnim rastlinskim in živalskim vrstam, ki na južnem delu ne morejo preživeti. Stene kanjona so gosto poraščene, kar že tako spektakularno kuliso še dodatno popestri. Severni rob je precej oddaljen od večjih mest in klasičnih popotniških poti, zato ga, v primerjavi z južnim, obišče le desetina števila ljudi. Pogledi na kanjon so zaradi razgibanosti le-tega na njegovem severnem delu veliko manj obsežni od tistih, ki jih lahko vidimo v vseh turističnih prospektih in lahko obiskovalca hitro razočarajo. Ker smo vedeli, da tu ne bomo priča značilnim panoramam, smo lahko uživali ob pogledih, ki jih omogoča samo severni rob. Po obisku južnega dela sem se prepričal v to, na kar sem pomislil, ko sem stal na eni izmed razglednih točk ta dan. Severni rob je boljši izmed obeh. Zaradi veliko manjšega števila obiskovalcev ponuja pristnejšo, intimnejšo izkušnjo, bolj povezano s samo naravo in nekakšen vpogled v preteklost, ko narodnih parkov ni obiskovalo več milijonov ljudi letno. 70 kilometrov pred parkom smo se ustavili v kampu Jacob Lake in postavili šotore, nato pa pohiteli proti kanjonu, saj se je nebo v daljavi pričenjalo temniti. Hitro smo se podali na pot do razglednih točk, saj smo v zadnjih dveh dnevih videli ogromno opozorilnih tabel, ki obiskovalce naprošajo, da ob prvem grmenju hitro zapustijo robove in se odmaknejo na varno, saj ob nevihtah strele pogosto udarjajo na najbolj izpostavljene predele, kar pa so v kanjonih prav njihovi robovi. Ravno ko smo občudovali posebno globok odsek kanjona se je za nas prikradel slovenski par, s katerim smo prehodili preostanek poti in nato pobegnili na varno. Edina Slovenca, ki smo ju srečali v celem mesecu, smo srečali prav na enem izmed najmanj obljudenih območji celotnega potovanja, kar je samo potrdilo slovenski avanturistični duh. Slabi dve uri sta minili ob klepetu, katerega je spremljalo čedalje glasnejše grmenje, preden smo se odpravili proti kampu. Ker se nam tokrat ni mudilo, smo si lažje ogledovali okolico skozi katero smo se vozili. Cesta med kanjonom in kampom poteka po planoti Kaibab, ki je del veliko večje planote Kolorado. Območje je gosto pogozdeno in je kot tako v izrazitem nasprotju s sušnimi nižavami, ki ga obkrožajo. Opazili smo ogromno število mrtvih dreves, ki so v veliki večini ostanek nadzorovanega požara iz leta 2000, ki je zaradi nepredvidenih orkanskih sunkov vetra ušel izpod nadzora. Požar je v petih dnevih uničil več kot 56 kvadratnih kilometrov gozda. Ta suha drevesa so napajala požar, ki ga je zanetil udar strele ravno na dan našega obiska območja. V naslednjih mesecih se je požar razširil na površino 59 kvadratnih kilometrov, v času pisanju tega potopisa (14. januar 2017) pa še vedno ni bil v celoti pogašen. Ne vedoč, da je nedaleč od nas strela ravno zanetila požar, smo nadaljevali z vožnjo, ko nas je zajelo prvo močnejše deževje na potovanju. Padavine so bile močne, a kratkotrajne in so napovedovale bližajoče se monsunsko obdobje, ki zajame severozahod Mehike in jugozahod ZDA vsako poletje med julijem in septembrom. Konec nevihte smo pričakali v gostišču Jacob Lake, saj smo se nahajali več kot 100 kilometrov od najbližjega mesteca in obkroženi z gozdovi na izbiro nismo imeli veliko aktivnosti primernih vremenu. Zaradi nevihte je temperatura padla na 12 stopinj in pred nami je bila še ena mrzla noč. Tokrat smo bili nanjo pripravljeni. 

četrtek, 30. junij 2016 

Mokre iglice borovcev so se lesketale v jutranjem soncu, na mizi ob naših šotorih pa sta se lovili majhni veverici. Pričakalo nas je sončno, sveže jutro in z lahkoto bi obsedeli v kampu in občudovali gozd, ki nas je obkrožal. Ta opcija nikakor ni bila mogoča, saj smo morali pohiteti novim naravnim čudesom naproti. Odpeljali smo se proti vzhodu, kar je precej oviralo ogledovanje okolice med vožnjo, saj smo vozili skoraj direktno proti soncu, ki je bilo še zelo nizko nad obzorjem. Cesta je takoj pričela s spuščanjem in v 20ih kilometrih smo izgubili 750 višinskih metrov. To je pomenilo, da smo zapustili planoto Kaibab in vstopili v suhe, puščavske ravnice Arizone. Naslednjih 45 kilometrov smo vozili vzporedno s prečudovitimi pečinami Vermillion, ki pa smo jih zaradi nizkega sonca komajda videli. Ustavili smo se pri simpatično poimenovanem gostišču Cliff Dwellers, kjer sem si privoščil prvo kavo v Ameriki. Bila je tudi zadnja. Prva prava postojanka dneva je bil Lee's Ferry.

Lee's Ferry z Vermillion Cliffs v ozadju
Zgodovinsko je to območje služilo kot pomemben rečni prehod, saj je na stotinah kilometrov dolgem delu reke Kolorado, edino tu možen dostop do nje na obeh bregovih. Danes se Lee's Ferry uporablja kot izhodiščna točka za raftarske izlete v Grand Canyon in ribolovne izlete proti jezu Glen Canyon. Na območju še vedno stoji več zgodovinskih stavb in nekaj stvari (parni bojler, deli parnika), ki so ostale od poskusa pridobivanja zlata iz gline na pobočjih bližnjih vzpetin. Le nekaj metrov za odcepom proti Lee's Ferry-ju se nahajata mostova izredno podobnega videza – Navajo Bridge. Ta mostova, en zgodovinski, drug nov, predstavljata eno od le sedmih možnosti za prečenje reke Kolorado na 1207 kilometrov dolgem odseku. Stari most so začeli graditi leta 1927, saj trajekt Lee's Ferry ni bil varen za prevoz avtomobilov. Ko pa se je leta 1928 potopil, so morali ljudje prepotovati 1287 kilometrov okoli kanjona, če so želeli doseči nasprotni breg Kolorada. Na srečo so leta 1995 poleg starega zgradili nov most, primeren za moderna vozila. Nikakor si ne morem predstavljati, kako bi izgledal 1300 kilometrski obvoz. V naslednjih 56 kilometrih vožnje smo našteli 21 ovinkov, kar vam lahko pove kako razburljiva je pokrajina. Ta dolgočasna pokrajina pa v sebi skriva številna območja nepredstavljive lepote. Eno izmed teh območij smo dosegli malce pred mestecem Page. Rečni okljuk z imenom Horseshoe Bend, ki definitivno spada med vrhunce potovanja. 

Horseshoe Bend
Od parkirišča do razgledne točke vodi dober kilometer dolga pot, ki se začne s hojo po mehkem pesku navkreber. Na srečo ta del hitro mine, saj hoja dva koraka naprej, korak nazaj v arizonski vročini nikakor ne vpliva dobro na psihično stanje ljudi. Tudi če bi nas pot povsem dotolkla, pa smo bili seveda še zelo daleč od tega, končna destinacija poplača vse napore. Horseshoe Bend je, kot pove ime, rečni meander prav posebne oblike. Reka Kolorado priteče iz severa, naredi čudovit 180 stopinjski zavoj in nadaljuje s potjo proti jugu. Ker se vse skupaj dogaja v deželi kanjonov, je med nami in reko zeval 300 metrski prepad, kar je kuliso naredilo izredno spektakularno in mogočno. Celotno izkušnjo nekoliko pokvari veliko število ljudi, ki se drenjajo okoli najlepših razglednih točk z željo po najboljšem selfiju. Po drugi strani pa si ne predstavljam koliko časa bi minilo preden bi sedenje na robu pečine in občudovanje te megalomanske formacije postalo dolgočasno, če bi se tam nahajali sami. Prav gotovo bi tu ostali toliko časa, da bi do naslednje destinacije prispeli prepozno, kar pa ne bi bilo dobro, saj sta bila na vrsti edina vodena ogleda celotnega potovanja. Ko smo pred nekaj urami prečkali most Navajo, smo vstopili v območje rezervata Navajo Nation, največjega območja pod nadzorom indijanskega plemena v Združenih Državah. 

Pogled z mostu Navajo
Navajo Nation se na 71 000 kvadratnih kilometrih (3,5-kratna površina Slovenije) razteza prek delov Nove Mehike, Arizone ter Utah-e in nudi domovanje 173 000 prebivalcem. To območje je prepredeno s tako imenovanimi »slot« kanjoni (kanjoni ki so veliko bolj globoki kot so široki). Verjetno najlepši izmed vseh pa je Antelope Canyon, ki je predstavljal našo naslednjo destinacijo. Leta 1997 je pleme Navajo kanjon, ki je sestavljen iz dveh delov (Upper in Lower Antelope Canyon), razglasilo za plemenski park (Navajo Tribal Park) in od takrat vanj ni več mogoče vstopiti v lastni režiji. Vodeni ogledi nikakor niso poceni (50$ Upper in 25$ Lower), so pa vsekakor vredni plačila. Prvi je bil na vrsti izmed obeh veliko popularnejši Upper Antelope Canyon


Upper Antelope Canyon
Njegova popularnost je bila evidentna že na samem parkirišču, saj je bilo skoraj popolnoma zasedeno. Na začetek ogleda smo čakali ob preprosti kočici, ki nam je na srečo nudila prepotrebno zaščito pred žgočim soncem. Iz minute v minuto se je okoli nas večalo število obiskovalcev in še predno se je prejšnja skupina vrnila iz kanjona, so morali začeti ljudi zavračati. Do samega kanjona vodi grbinasta, peščena »cesta«, ki je prevozna samo s terenskimi vozili. Vožnja traja okoli 15 minut in je precej zabavna, če vaš vodič rad pritisne na plin. Izmed 20 vozil je naše do kanjona prispelo zadnje, kar je bilo dobro, saj je to pomenilo da za nami ni bilo nikogar ki bi nas priganjal. Že sam vhod v kanjon nam je napovedal, da nas čaka nekaj posebej spektakularnega. Cesta se je zaključila ob neprehodni navpični steni peščenjaka, sredi katere se je sramežljivo odpiral vhod v kanjon, ki ni bil širši od treh metrov. Takoj ko smo vstopili v temačnost kanjona (kanjon je oblikovan v obliki črke A in prepušča malo sončne svetlobe, ki vanj vstopa v obliki žarkov) smo se zavedeli, da stojimo na najlepšem koščku sveta, kar smo ga videli do sedaj. Moč vetra in vode je skozi tisočletja izrezala neverjetne oblike v večbarvnem peščenjaku. Kamen je neverjetno gladek in z menjavanjem raznobarvnih plasti pričara surrealno kuliso, ki si je nisem mogel predstavljati niti v najlepših sanjah. Ker je kanjon kratek (200 m) in ker se je po njem potrebno vrniti do izhodiščne točke, se na vsakem zavoju naredi izredna gneča, ki grdo kvari drugače skoraj popolno izkušnjo. Poleg gneče me je izredno razočaral tudi naš vodič. Kanjon nam je predstavil zelo površno, med drugim pa je tudi z lažmi želel od obiskovalcev iztržiti čim več napitnin. Meni je povedal da njegov oče živi v Sloveniji, nemškemu paru za menoj pa, da njegov bratranec živi v Nemčiji. Ko mu zaradi nezadovoljivega vodenja in očitnega laganja nihče izmed nas ni želel dati napitnine, se po koncu ogleda od nas ni niti poslovil. Jasno mi je, da se domorodni Indijanci v Združenih Državah stežka preživljajo, a tako očitno odiranje obiskovalcev ni in ne more biti rešitev. Mešanih občutkov smo se odpeljali proti drugemu delu kanjona, kjer pa so se slabe stvari iz zgornjega dela popolnoma obrnile. Ob čakanju na vodiča je bilo jasno, da Lower Antelope Canyon niti približno ne dosega popularnosti zgornjega kanjona. 

Navajo Indijanec Arlando
Po 15 minutah čakanja nas je Navajo Indijanec z imenom Arlando sklical na zbirno mesto in na moje veliko začudenje se nas je ob njem zbralo samo sedem. Štiričlanska družina iz Maine-a in mi trije (Martin se je odločil ogled izpustiti). Po gladkem peščenjaku smo se peš odpravili proti vhodu v kanjon, ki je bil popolnoma drugačen od zgornjega. Sredi kamnite ravnine je v tleh zevala odprtina, skozi katero smo se spustili proti dnu kanjona. 

Lower Antelope Canyon
Lower Antelope Canyon je veliko ožji in svetlejši od zgornjega, v sami lepoti pa je po mojem mnenju z njim popolnoma primerljiv. Res je, da v spodnjem kanjonu nismo priča svetlobnim žarkom, ki pronicajo skozi vrh kanjona proti njegovem dnu in ustvarijo čudovito atmosfero (kanjon je oblikovan v obliki črke V), a je to edina stvar, v kateri se ne more primerjati z zgornjim kanjonom. Ta minus pa definitivno nadoknadi veliko manjše število ljudi v samem kanjonu. Ogled spodnjega kanjona je bil časovno približno trikrat daljši od zgornjega, saj je od njega še enkrat daljši, vodič pa se je izredno izkazal in nam o samem kanjonu povedal prav vse, od njegovega nastanka, do zgodovine in trenutne situacije. V dobri uri ki smo jo prebili v kanjonu, smo srečali samo dva druga obiskovalca, drugače pa smo se v njem nahajali sami in smo lahko resnično začutili lepoto in magičnost tega neverjetno posebnega delčka sveta. Ko smo končali z ogledom, smo se soglasno odločili, da se odpeljemo proti kampu ob jezeru Powell, saj smo že čutili prve dežne kapljice. Dež se na srečo ni razvil v večje neurje in nadpovprečen dan smo lahko zaključili s hladnim pivom in lepimi pogledi na jezero.

Zapis in fotografije: Sašo Mikec

Prvi del zapisa: Odkrivanje Amerike I.