Nič ni lepšega od obiskovanja krajev, kjer smo preživeli otroštvo. Še posebej, če imamo na te kraje lepe spomine. Najlepše pa je kraje, s katerimi imamo posebno vez, deliti z osebo, ki nam je prav tako blizu. Pretekli vikend sem se lovil in skrival z Aljo v Klevevžu!
Imam se za srečnega, ker sem največji del otroštva preživel le streljaj od tega skritega bisera. V določenih obdobjih skoraj ni bilo dneva, ko ne bi s kolesom divjal skozi gozd (že sama pot je ob dovolj visoki hitrosti adrenalinsko doživetje!), naravnost do termalnega bazena, ki so ga menda uredili že graščaki stoletja nazaj. S prijatelji smo tu čofotali vse do pozne jeseni, preplezali smo vse skale in slapove, skakali v kotanje nad njimi, raziskovali ruševine gradu visoko nad sotesko in odkrivali jame pod njim. Nikoli ni zmanjkalo stvari, ki bi jih lahko počel. Če nič drugega, sem lahko vedno prišel sem naredit kakšno lepo fotko, se usest ob vodo in preprosto uživat v šumenju potoka. Tu so vedno izginile vse skrbi.


Tokrat sva se z Aljo morala umiriti, ker je bil povsod led in sneg. Zamrznil je celo potok nad bazenom. Slapovi so se ustavili. Prekril jih je sneg in odpadlo listje. Tako neverjetno mirno je bilo, kot bi zaspal ves svet. Česa takega tukaj v vseh svojih zimah še nisem doživel. Mraz je letos res pritisnil na polno. Še posebej naporno je to za odvisnike od fotografiranja, ker kljub veliki želji, prsti nikakor nočejo sodelovati pri -10. Tedaj priporočam, da jih namočite v bazen, kjer je tudi pozimi temperatura vode nad 20 stopinj. Če prste dovolj dolgo hladiš, se lahko skoraj spečeš ob stiku z vodo. Če radi živite na robu, se pa kar celi vrzite v bazen. Takšno ekstremno Kneippanje zna biti celo zdravo. Samo hitro se zavijte, ko pridete ven ...


Ker naju očitno še ni dovolj zeblo, sva se odpravila na sprehod v še en manj znan in mnogo večji biser v neposredni bližini. Potok Radulja, ki se vali prek klevevških slapov, se čez kakšen kilometer začne viti skozi širok svet polj in travnikov. Tukaj se umiri in leno potuje skozi meandre, ki jih ves čas spremljajo stoletne vrbe. Te dajejo zavetje mnogim vrstam ptic, pod njimi pa se da opaziti tudi bobre in vidre. Dokler ne pride večje deževje, ki zbudi v potoku hudourniški značaj, da se razliva in raznaša daleč naokrog, dokler ne poplavi vseh travnikov, kolikor daleč seže pogled. Vsekakor živahen kraj, ki se ga splača obiskati spomladi in poleti, ko vse žubori, čivka in cvrči.


Z Aljo sva se tokrat navduševala nad čudovito belo pokrajino, nad zasneženimi travniki, po katerih sva se lahko brezglavo podila in nad ivnatimi drevesi, vrbami ter manjšim grmovjem, ki so se pod ledenim bremenom sklanjali k potoku. Nekaj magičnega je v teh kombinacijah bele in vseh odtenkov modre barve, v tej ledeni tišini dreves in svobodi, ki jo čutiš na brezmejhnih poljih snega.  S fotografiranjem, skakanjem in uganjanjem norčij v snegu sva se popolnoma zamotila. Tako zelo, da bi kmalu zamudila na kosilo. In to pri naju z Aljo pove vse!