21. avgust 2016

Stol


Kot nama je žal skoraj prišlo že v navado, sva predolgo spala in potem mrzlično iskala, na katerega dvatisočaka se da priti sorazmerno hitro in enostavno (s tem, da mora biti celotna stvar še izjemno fotogenična in nasploh lepa in epic and what not). Dolgi in naporni delovni tedni ter frišna ljubezen delata svoje. Potem pa še obojestranska skromna želja po popolnosti izleta, ki se zdi skoraj bogokletna, ko gre za hribe. A nama je uspelo!
Stol je izjemno razgleden vrh, pot je ena lepših, tehnično popolnoma nezahtevna, z njo se da opraviti dokaj hitro. Edina napaka, ki to pravzaprav ni bila, je bila izbira strme Žirovniške poti za vzpon. Strmina vsaj dve uri res ne popušča, tako da sva naredila konkreten (doslej verjetno najtežji) kardio trening. Znoj je tekel v potokih. Ves čas vzpona sva lahko opazovala Blejsko jezero, ki se je z vsakim višinskim metrom zdelo bližje. Za dodatno razburljivost je poskrbelo vreme, ki je bilo v višinah še posebej muhasto. Oblake je veter premikal z neverjetno hitrostjo. Nekaj časa naju je hladilo in nisva videla več kot nekaj metrov okoli sebe, potem pa so se naenkrat razkadili in naju pocrkljali s prečudovitimi kulisami in vednostjo, da sva na pravi poti. Pot je postajala vse lažja, a sva se zaradi razgledov premikala vse počasneje. Pri Prešernovi koči sva se komaj odločila kam naprej, ker so poti na vse konce izgledale čudovito. Seveda sva najprej napadla sam vrh. Vsa ponosna sva si vzela zgolj sekundo za objem, potem pa hitro fotkat! Tipičen karavanški gorski greben je vabil, da sva tekala po njem gor in dol, se nastavljala eden drugemu in predvsem neizmerno uživala. Alja je enkrat kar odtavala in res me je postalo strah, ker je za nekaj minut izginila. A razumem njeno vnemo in jo imam zaradi tega še raje. V bistvu me sploh ni bilo strah, samo pogrešal sem jo!
Z vrha sva se spustila po slabše urejeni poti do grebena 200m nižje, ker sva čutila, da bo tam še lepše. A se je spust izkazal za najtežji del celotne poti. Utrjena steza je kmalu izginila in znašla sva se sredi melišča. To je Aljo spravljalo v obup, mene pa pravzaprav v neizmerno veselje, saj sem lahko skakal in tekal po pobočju navzdol brez večjega napora, obenem pa se še nasmejal Aljinim tehnikam spuščanja!
Spodaj sva vsa srečna, da sva preživela, najprej našla idealno mesto za malico, ki je bila čista poezija: domač paradižnik (volovsko srce), salamca, sir, kumare, ajdov kruh z orehi, ... Res se znava pocrkljat!
Nato pa sva skočila še naprej po grebenu proti Vajnežu, ki je spet postregel z norimi razgledi na avstrijsko stran.


Sledil je še lušten vzpon nazaj na Prešernovo kočo in potem spust čez Zabreško planino. Odločitev za to pot je bila vrhunska, saj je pot še lepša in manj strma, kar je bilo dobrodošlo za najine utrujene noge pa tudi hitreje sva lahko hodila. Tako sva se vrnila do Valvasorjeve koče v uri in pol (tu gre zahvala tudi Aljinim novoodkritim sposobnostim gorsko-kozjega spopadanja s terenom), še ravno zadnji čas pred temo. Celotno pot pa so naju spet spremljali spektakularni razgledi v barvah sončnega zahoda. Še se bova vrnila!


Avtor tokratnega zapisa: moj Miha
SHARE:
Blogger Template Created by pipdig