LJUBEZNICE

25. maj 2017

Na pol poti do puščave


Od Timoulita do Midelta, zadnje postojanke pred puščavo, naju je ločilo še dobrih tristo kilometrov. Po poti sva pa se ustavila še na vseh točkah, mimo katerih sva se peljala z avtobusom proti Marakešu, a sva jih lahko občudovala zgolj skozi okno. Prvo je bilo na vrsti jezero El-Hansali. Sprehodila sva se skoraj do obale, vse okoli naju pa je cvrčalo od življenja in električne napetosti v kablih, speljanih nad jezerom. Območje je znano po številnih vrstah ptic, ki jih je skozi daljnoglede opazovala množica italijanov, medtem ko sva midva raje skakljala po travnatem pobočju.
SHARE:

22. maj 2017

Rastlina meseca: Pilea peperomioides


Pilea peperomioides ali poprovkasta pileja je v zadnjem času vsekakor ena izmed najbolj priljubljenih sobnih rastlin. Pred časom sem se vanjo zagledala na Pinterestu, kmalu za tem pa se je ob obisku Ikeje že znašla v mojem vozičku.
SHARE:

21. maj 2017

Odkrivanje naravnih lepot Maroka


Casablanca in Fez sta bila precej kulski uvod v Maroko, a že od vsega začetka sva se najbolj veselila odkrivanja te gromozanske dežele z avtom. Prav nič se namreč ne more primerjati s tem, da se po svoje odpelješ novim krajem naproti, sproti zaviješ s poti in po mili volji raziskuješ skrite kotičke. Da si na komot z nogami na armaturi in vrečko bobi palčk v stranskem predalu. Da spustiš šipe in se dereš in plavaš z rokami po zraku pri 100 na uro, sredi kanjonov in puščav. Ker preprosto lahko!
SHARE:

18. maj 2017

Maroko po najino: Fez


Fez se je začel podobno kot Casablanca - s taksistom, ki nama je čisto preveč zaračunal. Ustavila sva enega, ki je že imel eno stranko, a je vzel še naju. Nato smo naredili en veeelik ovinek na poti do medine zaradi tiste prve stranke. Ta je taksistu dal nekaj denarja, a na koncu sva morala kljub temu plačati polno ceno, ki jo je pokazal taksimeter. Sva pa zato videla še predmestje in se do medine pripeljala prek griča, od koder sva imela krasen razgled na celotno medino. In kakšna medina je to bila! Nekaj povsem drugega, kot v Casablanci. Bistveno večje obzidje se vije kar 22 kilometrov okrog mesta, ki obsega celotno dolino med griči. Ostali, novejši deli Feza se raztezajo po drugih okoliških kotlinah in tvorijo res ogromno mesto z več kot milijon prebivalci. Niti v sanjah nisva pričakovala tako velike zadeve in ustrašila sva se, da načrtovana dva dneva v mestu ne bosta dovolj. Taksist nama je pomagal tudi tako, da je za naju poklical v hotel, kjer sva imela rezervirano sobo in prepričal enega od uslužbencev, da naju pride iskat pred vhod v medino. Njene ulice so namreč preozke za avtomobile. Fes el-Bali, kot se ta medina imenuje, naj bi bilo tudi največje mestno območje brez avtomobilov na svetu! V tem mestu znotraj mesta je glavno prevozno sredstvo osel ali voz, ki ga porivajo na roke, stalno vpijoč "Ladak!" (bejžte s poti!). 
SHARE:

17. maj 2017

Hajk za po službi: Sv. Jakob


Mislm, da lahko rečeva, da ima Miha novo ljubezen. Topli in daljši dnevi omogočajo skok na izlet tudi po službi, Sv. Jakob pa je ravno prav blizu (15km iz centra Ljubljane) in lahko dostopen, da ne vzame preveč časa. Obenem je možno z avtomobilom priti skoraj do vrha, tako da je vzpon primeren za prav vse stopnje pripravljenosti. Če vam s Katarine (Topola) ni dovolj, pač parkirajte nižje in začnite od tam. Midva sva parkirala čisto na dnu, v vasi Gabrje, in se sprehodila kar po glavni cesti, skozi gozd in travnike, ob šumenju bližnjega potoka. Da ne bo pomote, to ni zgolj sprehod, pač pa je potrebno kar pošteno zagrizti v kolena. Ves čas so naju prehitevali cestni in gorski kolesarji - očitno gre za zelo priljubljen kolesarski cilj. Cestni so večinoma obrnili na Katarini, ki je nekakšen vmesni vrh in izhodišče za na Jakoba. Ogromno se jih je zasedelo na terasi gostilne Dobnikar, ki ima hands-down najboljšo lokacijo na hribu.
SHARE:

14. maj 2017

Maroko po najino: Casablanca


Prvih nekaj ur v Maroku je bilo norih. Pozno zvečer sva pristala na letališču, 15 kilometrov ven iz središča Casablance. Že tako naju je skrbela pozna ura ter z njo povezano iskanje taksija in prenočišča, potem pa naju je že takoj na prvem terminalu čakalo presenečenje. Vsaj za dve letali ljudi nas je čakalo v dooolgi vijugasti vrsti na kontrolo potnih listov. Preden sva prišla na vrsto, je minila vsaj ena ura! Tam pa je policist želel od naju še izpolnjen registracijski obrazec, ki bi ga morala dobiti in izpolniti že na letalu, a ga seveda nisva ne dobila, ne izpolnila. Komaj je premogel dovolj volje, da nama je šel dva iskat. Svinčnika nama ni hotel posoditi. Skratka, nekako sva se znašla in prišla skozi vse check-pointe. Zdaj se je začel boj za taksi! Sicer vozi z letališča v mesto zelo poceni vlak, a sva zaradi dolgotrajnega procesa na letališču zadnjega zamudila. Taksiji tako ugodni niso, po deseti zvečer pa vklopijo še dvojno tarifo. Med drugim zato, ker vedo, da so edini možen način prevoza v mesto sredi noči. Kup taksistov se je začelo ponujati, a se nismo mogli uskladiti glede cene. Vendar sva imela srečo, da sva že na letalu srečala stara znanca z Dolenjske, prav pri iskanju taksija pa še en par iz Slovenije. Tako se nas je zbralo šest pogajalcev in v rahlo zmedeni akciji smo uspeli najti taksista, ki nas je peljal za nekaj več kot 40 evrov skupaj.
SHARE:
Blogger Template Created by pipdig